S seboj smo imeli Lana s ključi vikenda v Červarju, Pintija z vezami in poznanstvi, ki omogočajo tudi obiske “secret spotov”, preveč hrane ter Mašo in Tino s 6×4 šteko piva (starši delajo pri Unionu …) – bili smo pripravljeni na vse.

V soboto popoldne smo tisti vztrajnejši (Lan, Klemen, Maša, Tina, David, Pinti in jaz) preživeli v vlažni Mišji peči, kjer je kar mrgolelo tujcev, predvsem Nemcev. Čeprav smo (s)plezali le nekaj smeri, so bile te dovolj težke, da smo, ko je padel mrak, pošteno utrujeni z veseljem odšli na “pašto” v Červar. Med večerjo so se nam pridružile še Nina in dve Evi. Beseda je dala besedo in spat smo šli že krepko čez polnoč.

Naslednje jutro smo po, kot se spodobi, obilnem zajtrku, šli plezat v Medvejo. Po dolgi vožnji čez celo Istro smo prispeli na parkirišče. Plezališče poleg odličnih in mestoma precej zračnih smeri nudi tudi strm in trnjev dostop ter izpostavljeno vznožje. Sploh Lan in Klemen sta lahko med dostopom do sektorja Mali Jože dodobra obudila spomin na, pred 1982 leti in dvema dnevoma aktualen, križev pot – namesto križa štrik in ostala plezalna roba, trnovo krono pa je nadomestilo kar mediteransko rastje.

Že dopoldne nas je med plezanjem zmotil klic Bora Zupana – Grahuja, ki je bil eden redkih (ob Klariču, Štasu in Nejcu ter Vidu in Jerryju z družino), ki so se, kljub slabi napovedi, odločili poizkusiti srečo v Paklenici. Splezali so točno dve smeri – Nosoroga (ponoči, dve navezi z eno čelko) in Slovenski PIPS (močna burja). Sporočil je, da bodo zaradi slabega vremena tudi oni prišli v Istro. Točno okrog petih popoldne je prišlo sporočilo, da so prispeli v Červar. Ob omembi, da smo v plezališču, do koder je več kot ura vožnje, niso bili delovali zadovoljni, a so se med čakanjem na ključarja Lana zabavali s hojo po gurtni in pitjem piva.

Med večerjo (2,5 kg špagetov za šestnajst ljudi), smo izvedeli žalostno vest, da nas ta večer s svojo prisotnostjo ne bo mogel počastiti starosta in predsednik društva Matjaž Jeran (prav tako begunec iz Paklenice). Baje se je sobotno upanje, da bo travarica preprečila prehlad, izkazalo za jalovo, čeprav je bilo to prastaro zdravilo uporabljeno v precejšnji količini (morda je prišlo do predoziranja). Večer je minil ob pivu, debatah o kvaliteti alpinističnih odsekov (Kaj je bolje: AAO ali AO Matica?) in (trapastih) šalah. Za konec se lahko pohvalimo, da nas je kar enajst od šestnajstih spalo na štiridesetih kvadratih (ostali zunaj, v avtu/kombiju).

Naslednje jutro so nas prišli pozdravit tudi Jerry, Alenka, Nejc, Iza in Vid. Po zajtrku smo spakirali, počistili in šli plezat v Istarske toplice (Nina in obe Evi so šle v Pengari, Buzetski kanjon, Jerry & co. pa v Kompanj). Pinti je uporabil svoje zveze in dobili smo vodniček za (zaenkrat) tajne sektorje. Jaki, ki je v javni sektor Hallelujah cave prišel z očetom Andrejem že navsezgodaj zjutraj, ko nas je večina še spala, se je pridružil David, Klarič in bodoči alpinisti so šli plezat dolge smeri v Sv. Stijepana (abzajlali že s prvega štanta), ostali pa smo šli v sektorja Wellnes center in Dreaming Verdon.

Dostop je bil dolgi in vroč, plezarija naravnost odlična, ocene pa zelo prijazne. Kmalu so se nam pridružili tudi (bodoči) alpinisti. Klarič in jaz sva slikala Pintijevo odlično plezanje iz sumljivih fiksnih vrvi, Bor in Nejc pa sta preizkusila, kako metulji in zatiči (ne)držijo v zasigani skali. Ko je na plezališče padla senca, smo zakurili ogenj (žal razen ostankov pašte prejšnjega večera nismo imeli nič za speč) in naredili nekaj skupinskih slik.
Okrog sedmih smo šli domov in sklenili, da je treba vse skupaj še kdaj ponoviti.

Za konec je potrebno izpostaviti še dva odlična vzpona Gašperja Pintarja: Na pogled je preplezal smer American Gipsy in jo zbil iz 8b na 8a+, poleg tega pa je v drugem poskusu preplezal še smer Champs Elysees, 8a+. Drugi smo plezali smeri do 7b+. Nima veze – važno, da se pleza!

Zapisal: Peter

Komentarji