Poročilo

Tako kot vsako leto, smo tudi letos izpeljali že tradicionalni zimski tabor v Ospu, tokrat z rekordno udeležbo. V platah in previsih najboljših slovenskih plezališč smo uživali udeleženci Klemen, Zarja, Jaka J., Ana, Nika Š., Neža F., Anej, Timna, Nik, Eva Dana, Natan, Ajda V., Nika P., Eva D.; pridruženi mladinci Jaka Š., Luka, Ajda L., Kristina, Klara in Neža N. ter pretežno poškodovana inštruktorja Blaž in Peter.

Dobili smo se v nedeljo, 26. februarja, pred hostlom slovenske alpinistične legende Silva Kara, prav sredi Ospa. Neplezalno prtljago smo  pustili v svojih sobah in nato šli plezat v zimzeleno Babno, kjer smo se razdelili v dve skupini. Tisti manj izkušeni so se pod Blaževim nadzorom ogreli v lažjih smereh povsem na levi strani, sam pa sem se z bolj izkušeno ekipo odpravil povsem desno. Padle so klasike kot so Čauko, A tout coeur, kasneje pa tudi umetni Maudit in druge. Tik pred sončnim zahodom smo bili priče najboljšemu vzponu dneva. Jaka Jaki se je na fleš sprehodil čez legendarno in težko 7b+, Fragile.

Na večerji sta se nam pridružila še Jaka Š. in Anej, ki sta dan preživela na izbirnem treningu slovenske plezalne reprezentance. Po večerji sva se z Jakom Š. odločila, da se čez dan nisva dovolj naplezala, tako da sva s čelnimi svetilkami za poobedek splezala še Medo-ta, najlažjo večraztežajko v Veliki steni. Zvečer smo se zabavali z družabnimi igrami in drugimi bolj ali manj socialnimi aktivnostmi (Jaka Š. je med drugim iskal severnico in ugotovili smo, da ve o plezanju precej več kot o astronomiji).

Ker nas je bilo res veliko in bi za prevoz do Črnega Kala potrebovali preveč voženj, smo se tudi drugega dne odpravili v Babno (brez mladincev, ti so šli v Mišjo peč). Preplezali smo vse lažje smeri v desnem delu na čelu s Čebelico Majo. Anej, Jaka in Lan so opravili s prijazno 7b klasiko Daleč stran je sodni dan, da ostalih vzponov v šesticah in sedmicah niti ne omenjam. Med drugim je marsikatera srednješolka zabeležila prvi pravi padec v skali v vodstvu, za kar si brez dvoma vse, ki so tako doživele tak ognjeni krst, zaslužijo velike pohvale za neustrašnost. Kasneje smo se premaknili v sektor Nad vasjo, kjer so plezali le še najbolj zagnani. Dekleta so ugotovila, da se je za 6a tu treba potruditi precej bolj kot v Babni, Anej pa je med drugim ugotovil, da bo moral za vzpon v Osapskem pajku (8c) pojesti še precej žgancev. Po večerji (piščanec v smetanovi omaki s krompirjem), smo si ogledali še štiri plezalne filme iz velike Silvove kolekcije in nato izmučeni od plezanja in življenja popadali v postelje in zaspali kot zaklani.

Ker je zadnji dan obetal malce slabše vreme (čeprav na koncu ni padla niti kaplja), smo si previsno  Mišjo peč prihranili za torek. Malce utrujena je večina preplezala nekaj lažjih, a zoprnih smeri v levem delu, na primer Jožetovo, Bradavičarko, Naritka Mitka in druge. Luka je preplezal balvanski 6c, posvečeno svojemu imenu, Lukovo.  Od težjih vzponov velja omeniti predvsem vzpon Kristine v Minuletu (7b+) in Lanov prvi 7c, Hobit. Ko so bile mišice res že povsem izpraznjene, smo se premaknili v osrednji del in občudovali neverjetno moč ter dolge padce Jaka Š. v Corridi (8c). Ker je smer zelo previsna in gre povsem do vrha stene, smo jo kasneje z veseljem izkoristili za gugalnico. Da je lahko prav vsak prišel dovolj visoko, da je bilo guganje prijetno, je Jaka v prvih svedrih pustil pravo pravcato verigo kompletov, ki je pomagala, da je lahko vsakdo prišel nekaj metrov nad vstop (ali pač?).

Okrog petih so nas v Ospu pričakali starši in svoje ter izposojene otroke odpeljali domov. Tabor je bil brez dvoma zelo uživaški in uspešen. Tistim, ki niste prišli, je lahko res žal. A brez panike: popravni izpit bo že med prvomajskimi počitnicami…

Zapisal Peter Mastnak Sokolov

Komentarji