Končno doma, končno pod tušem, na domačem stranišču in končno v objemu staršev. Tako nekako se vsako leto zaključi tabor v Trenti. Letos je bilo enako, le da se je ta “končno” nekam izgubil, nadomestil pa ga je “že”. Zdi se, da smo se ravnokar iz vseh vetrov zbrali na travniku v Trenti, da smo ravnokar postavili šotore, poslali starše domov in že smo spet doma.

 

Tabor se je začel s tradicionalnim pohodom v plezališče Kal Koritnica, kjer smo, kljub nekoliko mokri skali, nabrusili konice prstov in ponovili varno obnašanje v  plezališču. Kar je bilo suhega, smo hitro preplezali, ostalo pa pustili za naslednje leto. Kot se spodobi, smo zavili proti Soči in kajakašem pokazali, kdo je pravi gospodar mostov nad reko. Mislim, da se je letos prvič odkar zahajamo v Trento zgodilo, da se je z mostu v globino pognal kakšen inštruktor (to je bila neustrašna Nina, seveda). Zvečer smo zakurili tradicionalni ogenj in si ogledali predstavitev treh tekmovalnih skupin na letošnji taborni olimpijadi.

 

Zelo hitro je spet vzšlo sonce in smo se podali v napad na trentarske balvane, kjer smo poleg boja z majhnimi oprimki in previsnimi skalami, bili boj še z lokalnim oslom, ki nam je na vsak način želel pojesti malico. Balvane smo dokaj hitro obvladali in si jih, kot veleva pravilo, nekaj nagledali in pustili za naslednjič. Med skrivanjem okrog balvanov, se je porodila želja, da bi se šli ponovno kopat v Sočo. Tokrat smo se vanjo pognali vsi, razen inštruktorja Vida, seveda, ki je prihranil svojo umazanijo do doma. Zvečer je bila v sklopu tabornih iger na vrsti disciplina rokoborba z vpenjanjem kompletov. Po večerji pa smo se pomerili še v pihanju svečke s tremi ekipami.

 

In že smo se zbudili v dan počitka, ko nas je čakal pohod do slapu Boke in nazaj. Med premagovanjem te nepredstavljivo dolge razdalje, smo se še skopali, ali bolje rečeno namočili v res močnem toku Soče. Po dolgem in napornem boju s težkimi nogami, smo se le uspeli nagledati največjega slapu pri nas. Še dobro, da se je na poti nazaj močno ulilo in smo pod streho prijaznih domačinov počakali na avtomobile, ki so nas odpeljali nazaj v zavetje šotorov, kjer smo se preobleki, najedli in pogreli ob toplem čaju. Zvečer je bila trava dovolj mokra, da smo se podali na tekmo s so-taborečimi Korošci. V nogometu smo blesteli, o rezultatu pa raje ne bi. Seveda smo Korošce takoj povabili na pihanje svečke, ki nam gre boljše od rok od brcanja usnja. Z borbenim pristopom smo si zaslužili palačinke za večerjo.

 

Predzadnji dan smo šli odkrivat novo plezališče, balvane v Trnovem ob Soči, kjer se nam je pridružil Čičo, ki je med letom le “prišparal” dovolj bencina, da se je do nas pripeljali iz daljne Gorenjske. Balvani so bili dokaj specifično zaobljeni, kar nam je povzročalo nekaj manjših težav, ki smo jih z vztrajnostjo in za ceno nekaj kože na blazinicah suvereno premagovali. Balvanov je kar nekaj, ambient je lep, prostor za sedenje še lepši, pa še plaža je zraven; lokacija ima vse odlike odličnega plezališča. Zvečer smo pričakali tudi Rolija, prijatelja, ki nas po navadi pelje v jamo. Tokrat nam je prinesel kup dobrot in se nam pridružil v najboljši nogometni tekmi tega poletja.

 

Zadnji dan je sonce še posebej hitro vzšlo. Jutranjo telovadbo je tokrat nadomestilo pospravljanje tabora. Ko smo pojedli zajtrk in pospravili vse šotore, smo se odpeljali nazaj na balvane v plezališče Trenta. Razdelili smo se na ljubitelje majhnih skal in na privržence vrvne tehnike. Vsaka skupina zase je dosegla svoje uspehe. Nekateri so se vmes pridružili drugi skupini in blesteli v obeh disciplinah. Razglasiti je bilo treba še zmagovalce tabornih iger, ki so vsem prislužili eno ogromno lubenico, s katero smo se “pomastili” na vrhu balvana. Dan je kar odbrzel mimo in že smo se vrgli v Sočo ter pojedli zadnje kosilo. Starši so spet prehitro prišli in tabora je bilo konec.

 

Upam, da se čim prej spet srečamo pod kakšno steno, po možnosti v Trenti in “podelamo” še vse neizpeljane cilje, ki smo si jih letos taktično pustili za naslednjič.

 

Zapisal: Vid Zabel, vodja tabora

 

Komentarji