Od 8. do 13. julija smo v Bohiju taborili s prvo skupino mladih plezalcev. Ekipo je sestavljalo šestnajst udeležencev od 8. do 14. leta, trije inštruktorji (Bor, Kristian in Nina) in pomočnik Maj. Nekaj je bilo povratnikov iz lanskega tabora, kakšen od njih se vrača že več let. Drugi so se nam pridružili prvič in nekaj otrok je tudi prvič taborilo in plezalo v naravi.
Prvi dan smo postavili šotore, se malce spoznali, skuhali kosilo in se odpravili na plezanje. Izkazalo se je, da smo imeli ravno ta dan najmanj sreče z vremenom. Dež nas je pregnal, ko smo komaj začeli. Nekateri še niso uspeli plezati, drugi so šli le eno smer. Dež je premočil vrvi in tudi nas, tako da smo se hitro vrnili v tabor. Še sreča, saj je kasneje padalo še enkrat.
S plezanjem smo imeli več sreče vse naslednje dni in že drugi dan je bil uspešen plezalni dan. Plezali smo v plezališču Peč. Malo mlajše in manj izkušene sta navdušili smeri Baby in Lady, ta starejši in izkušenejši del ekipe pa legendarna Slovenska vojska. V plezališču smo ostali večji del dneva in pred spajem le še skuhali večerjo.
Pred pavzo in napovedanim novim dežjem nas je čakal še en plezalni dan. Izkorisili smo ga v plezališču Belvi, kjer nas je prvi dan pregnal dež. Tokrat nam je bilo vreme bolj naklonjeno in ponovno smo veliko plezali. Rekorderja sta verjetno neuničljiva Gal in Gašper s kar enajstimi smermi. Pa še ne bi nehala. Del ekipe se je ob jezeru pod plezališčem tudi skopal. Inštruktor Bor je »ta pogumnejše« peljal skakt s skalce, ostali pa so skakali in se kopali pri pomolu. Dež je prišel zvečer, ko smo bili že »na varnem« v kempu. Napovedana je bila deževna noč in deževen cel naslednji dan.
Ta in naslednja noč nam z dežjem res nista prizanašali. Na srečo so vsi šotori dobro zdržali in ostali smo suhi. Na vrsti je bil dan plezalnega počitka, ki smo ga planirali preživeti ob kakšnem pohodu ter zabavi ob jezeru s kanuji ali supi. Plane smo zaradi slabega vremena spremenili, vodnim radostim pa se nismo odrekli. Z avtobusom smo se zapeljali do vodnega parka Bohinj. Veliko bazenov, tobogani in plezalna stena nad bazenom so navdušili ekipo.
V četrtek smo imeli zadnji »resni« plezalni dan. Tokrat smo plezali v plezališču Pod skalco. Del ekipe se je na plezanje odpravil peš okoli jezera in bil nad izletom navdušen. Kar nekaj se nas je lotilo tudi težkih smeri. Zadnji večer smo zaključili s tabornim ognjem, na katerem smo spekli tudi banane s čokolado.
Zadnji dan je hitro minil, saj so starši prišli že ob 17. uri, do takrat pa je bilo treba pospraviti šotore in pojesti kosilo. Izkoristili smo ga za spust po vrvi v plezališču Pod skalco (kjer smo dan prej plezali). Med čakanjem, da se nabere cela ekipa, nas je presenetil g. Andrej, »šef Pod skalce«. Prinesel je tarče in loke in imeli smo še kratki lokostrelski tečaj. :) Za res aktraktiven spust po vrvi se je opogumil večji del naše ekipe. Spust se začne na čudoviti razgledni točki visoko nad jezerom, spustiš pa se več kot 40m globoko. Ostali udeleženci so ta dan splezali še kakšno smer ali pa malo počivali po napornem tednu. :)
Tabor je prinesel veliko preplezanih smeri, prekolesarjenih kilometrov in kar nekaj dežja, ki smo se mu uspešno izognili. Vmes smo se uspeli tudi kopati, kuhati, sklepati nova prijateljstva in še marsikaj. Inštruktor Bor je odlično poskrbel za mesni del kočerje (kosila/večerje), Maj pa je bil običajno zadolžen za »vegi« varianto. Martin K. je bil glavni kuharski pomočnik, brez katerega bi bilo gotovo težko, imeli pa smo tudi cel kup mladih pomočnikov, ki so se kar grebli kdo bi kaj narezal. :)
Se vidimo naslednje leto!

Slike plezanja so iz enega plezališča (četrtkovo plezanje Pod skalco), ostale dni nas je plezanje preveč zaposlilo. :) Čisto vseh zato med plezanjem nismo ujeli.

 

Poročilo je napisala Nina Debeljak, vodja tabora

Komentarji