Kljub mrazu, ki v naših krajih in širši okolici traja že dobra dva tedna, smo se za podaljšani vikend okrog kulturnega praznika najbolj neustrašni predstavniki Društva za rehabilitacijo Pakistanskih konjenikov odpravili balvanirat v Švico. Kljub mrazu smo granitne grife v Chironicu in Crescianu stiskali Bor, David, Staš in Peter.

Za odhod smo bili dogovorjeni v sredo, osmega februarja okrog dvanajstih. Seveda se je odhod precej zamaknil. David je moral v PCL-ju urediti še sto stavri, morali smo si izposoditi vodničke (hvala, Štef!), poleg tega pa smo zadnji hip pakirali še cel kup stavri, ki smo jih na našem nekajdnevnem izletu “nujno” potrebovali. Recimo detergent in gobico za pomivanje posode.

Slabih sedem ur dolga vožnja je potekala pretežno brez težav. Spotoma smo poslušali bolj ali manj kul glasbo, pojedli cel kup čokolade, dva piškota, pa še več čokolade. Kljub mrazu in temi, smo se ne-vozniki dobre volje in z nasmeški na obrazih lotili postavljanja šotora, Davida pa je premagala utrujenost in kajkmalu si je postlal kar v kombiju in zaspal. Po tem, ko smo postavili šotor, smo si skuhali še precej gheto večerjo (s Stašem sva kupila premalo hrane). Proso z zeljem smo pojedli še napol surovo in takoj nato šli spat.

V četrtek smo se prebudili v hladno in pretežno jasno jutro. Po zajtrku smo šli plezat. S padom na hrbtu, štrikano kapo na glavi in snegom na dostopu, sem se prvič v življenju počutil kot pravi hardcore bolderaš. Žal so pozitivni občutki minili, čim sem splezal dva balvana in spet sem želel raje postati balvanko, kar pa žal v danih okoliščinah ni bilo mogoče. Z večanjem gostote oblakov na nebu je strmo padla temperatura in z njo tudi motivacija za plezanje, tako da smo še pred temo šli nazaj na svoj plac za ciganjenje in skuhali večerjo. Proso z zelenjavo smo tokrat skuhali do konca in tako je šlo precej lažje po grlu. Po večerji sva se s Stašem učila, a naju je mraz kajkmalu prislil, da sva zlezla v spalne vreče, kjer od učenja ni bilo ravno veliko, saj naju je hitro premagal spanec.

V petek smo šli plezat v Creiscaino. Ker smo navajeni težav z lokalci iz domačih krajev, smo dosledno upoštevali navodila v vodničku in parkirali v dolini, od koder nas je do balvanov čakalo še dobre pol ure dostopa. V vasici smo videli cel kup plezalcev, ki so parkirali višje in tam celo spali, kar naj bi bilo strogo prepovedano. Dolg dostop nas ni preveč utrudil in zagnali smo se plezat.

Po ogrevanju smo nekaj časa iskali kakšen težji problem, ki bi ga z veseljem natepavali, a je nekje sredi dneva začelo deževati. Spravili smo se v neko jamo, kjer so bolj bolderaško navdahnjeni Dave, Bor in Staš natepavali neko težko krimpažo, sam pa sem se tresel, smilil samemu sebi in sa spraševal, zakaj nisem šel raje v Mišjo. Ko je nehalo deževati, smo našli super kanto po sloperjih in jo napadli že v mraku s čelkami. Zlezel jo je le Dave, ostali smo bili že preveč utrujeni.

Za večerjo smo tokrat že v trdi temi in hudem mrazu skuhali kilo makaronov s paradižnikovo omako. Dvomi, ali bomo vse pojedli, so se seveda izkazali za neupravičene. Ko smo pojedli, sva se šla s Stašem spet učila za splošno in anorgansko kemijo oziroma analizo II: tokrat se je najino učenje končalo še hitreje kot dan poprej in še pred deseto sva (smo) spali kot ubiti.

Sobota je bil naš zadnji dan. Vstali smo malo prej in šli plezat balvane v neposredni bližini našega ciganskega taborišča. Bilo je sončno, a zaradi vetra kljub temu precej mrzlo, dejstvo, da nam je ostala le še ena čokolada, pa gotovo ni v borbi proti hladu. Vseeno je bilo fino in na trenutke sem celo sam užival v balvaniranju. Iz “To je zadnji balvanski trip letos” sem namreč prišel na “Sej mogoče gremo pa lahko spomladi spet”, kar je za izrazito antibalvanista, kot sem sam, gotovo velik dosežek. Plezali smo do okrog pol enih, napolnili vodo in se z vzponi do nekako 7A odpeljali domov. Ocene so itak nepomembne.

Ko smo prišli v Ljubljano, smo se seveda najprej ustavili pri Boru, kjer smo temeljito posesali in očistili novi kombi zakoncev Debeljak. Nina je namreč zagrozila, da v primeru, da kombi ne bo čist, sledijo sankcije. Delo smo si razdelili, čiščenje končali v manj kot pol ure, odpeljali pede nazaj v PCL in šli domov. Pod topel tuš, jest in spat.

Vsi smo imeli s sabo več kompletov čistega perila, a se seveda nihče ni preoblekel, saj je bilo premrzlo.

Gobice in ceta nismo uporabili niti enkrat.

Izpita v ponedeljek nisem naredil.

Aprila je še en rok.

Napisal Peter

Komentarji