Po zelo uspešnem taboru na avstrijskem Koroškem se nas je nekaj DRPK­jevcev odpravilo v prvomajsko Meko slovenskih plezalcev. V torek zvečer je bilo v kampu Anića kuk moč uživati v družbi Luka in Eve, ki sta prvih nekaj prostih dni prživela v Omišu, ter zakoncev Debeljak, Bora L., Staša in mene (prišli smo naravnost iz Ljubljane), poleg nas pa je bila opaziti še večjo skupino mariborskih alpinistov. Vreme je bilo vse prej kot plezalcu prijazno in spat smo šli z upanjem, da se vremenarji tokrat za spremembo niso zmotili in bo naslednji dan, v sredo torej, sončno in suho. Ponoči je začela pihati burja, ki sicer obeta lepo vreme, a žal tudi otežkoča spanje v šotorih.

Vstali smo, ko je bilo sonce že visoko na nebu; dan pa je bil jasen in vetroven – vremenska napoved se je tokrat izkazala za točno. Po zajtku smo se vsedli v avto/kombi in odpeljali v park. David in Nina sta šla plezat Nostalgijo (6b, 350 m), Luka in Eva sta se odpravila v Kačo (Frančkova 6a, 350 m), Bor, Staš in jaz pa smo v Stupu plezali spodaj Domžalsko (6a) in Brid za veliki čekić (5b), kar je skupaj naneslo okrog 270 metrov plezarije. Nad obema smerema smo bili navdušeni, a sta nam, neizkušenim kot smo (Staš je bil v Pakli drugič, Bor in jaz pa prvič), vzeli kar precej časa, med sestopom pa se nam je uspelo še zgubiti. Kljub temu smo bili od naših prvi na parkirišču in imeli smo precej sreče, da nam je uspelo dobiti prevoz v kamp, in nam ni bilo treba čakati ostalih. V kampu smo skuhali vcečerjo, po večerji pa je sledilo izbiranje ciljev za naslednji dan. Spat smo šli precej zgodaj.

Na praznik dela smo vstali malce bolj zgodj in čas je bil za kakšno malce resnejšo smer. David in Luka sta šla v Vilo Velebita (7b+, 290 m); David jo je splezal na pogled, Luki pa prost vzpon žal ni uspel, a sta se na vrhu oba strinjala, da gre za eno izmed lepših smeri v Anića kuku. Nina in Eva sta se odpravila v Captaina Pelinkovca (6c, 260 m), smer ki baje nudi lepo, uživaško in lahko plezanje vse do zadnjega raztežaja, ki je kar precej previsen; dekleti sta ga preplezali z rdečim krogom (Nina pravi, da A0 ni kul, ker se ni vlekla za komplete ;). Člani tria fantasticus pa smo splezali Pezzolatovo lepotico The Show Must go on. Smer je res lepa, najtežji raztežaj smo vsi suvereno preplezali, nas pa je s svojo težavnostjo presenetil zadnji 6b cug; Bor je nerodne radiatorje na koncu tega raztežaja celo razglasil za najtežje mesto smeri. Tokrat smo bili zadnji in spet smo imeli precejšno srečo – prevoz smo dobili že v prvem poskusu. Po večerji smo tokrat zavili še k legendarnemu Dinku, le David očitno ne zaupa Ravnikovi teoriji, da pivo pomaga pri regeneraciji (Ravnik, 2014) – raje je šel spat s kurami.

Drugega maja je vremenska napoved obetala možnost padavin, pa tudi dva dneva plezanja sta terjala svoj davek, zato smo se odločili za malce lažje smeri. Luka in David sta splezala Rajno (7a+, 350m). Smer je precej do zelo zračno navrtana in odločitev, da v smer vzameta set jebic, se je izkazala za zelo posrečeno. Eva in Nina sta se odpravil v Nidio (6b+, 160m) v Velikem Ćuku; smer je baje zelo lepa in, kar ni zanemarljivo, odlično navrtana. Bor, Staš in jaz smo šli v Velebitaško (6a+, 350m). Bili smo zelo počasni, saj smo morali čakati na zelo počasno češko navezo. Potrebno je poudariti, da je smer povsem prosto preplezal le najbolj neizkušen med nami – Bor, Staš je na mokrem detajlu padel, jaz pa sem čez ogabno mokroto suvereno potehničaril. Omembe vreden je še en dogodek. V smer smo vzeli torbico za hrano in pijačo, a se je med drugim v njej znašla tudi Borova denarnica. In prav ta torbica je Stašu padla s pasu nekaj raztežajev pod vrhom. Sranje! Borova denarnica je izgubljena! No, sreča nam je bila spet naklonjena: med sestopom smo ob poti našli torbico. Takoj smo pogledali vanjo, a je spet sledilo razočaranje – ne le, da v torbici ni bilo denarnice, iz nje je izginila tudi vsa hrana. Misli smo si že, da si je z denarnico postregel lačen tat, a na koncu se je izkazalo, da sta vredne stvari iz torbice pobrala Luka in David.

Po večerji smo se Staš, Bor in jaz s Staševim očetom vrnili v Ljubljano, Eva, Nina, Luka in David pa so ostali še dva dni. V soboto vreme omogočalo resnega plezanja (plezala je le Nina s svojo mami v Severnem rebru), v nedeljo pa sta Nina in David splezala Johnnija v Debelm kuku, v Velikem Ćuku pa sta Eva in Luka opravila s smerjo Gyps Fulvus, katere težek cug je menda eden lepših v Paklenici.

Bilo je super; naslednjič, ko se odpravimo v te kraje, pa pričakujemo večjo udeležbo!

Poročilo napisal Peter

Komentarji