Sonce je ravnokar vzšlo izza Pohorja. V jutranji rosi so se lesketale travnate bilke. Popolno tišino je tu in tam zmotila samo spokojna pesem kukavice. Po gozdu je tiho poskakoval zajček. Potem pa naenkrat …
AAAAARGGHHHHSAAAA!!!
To to ja! Podprijem z levo! Še mal, še mal, še dva centi! To! Zdej pa desna petka! Ajde nalož se! Ja ja ja to to to skor si že gor …
NEEEEEEEEEE SVI*JA PRA**CA KU*BA !!!#@$&*%#$!@!
Proti nedolžnemu zajčku je priletela čudna vrečka s sumljivo belo snovjo. Prestrašen je odskočil in jezno pogledal proti čudnim ljudem, ki so lezli po skalah. Še on je vedel, da moraš tam obrniti bok, ne pa haklati pete … »Amaterji«, je pomislil, in se skril nazaj v svojo luknjo.

Gospod Debeljak je že na začetku počitnic oznanil, da gremo zadnji vikend balvanirat v Švico. Zaradi slabih vremenskih razmer (sneg, led mraz) se je Švica kmalu spremenila v Avstrijo, na koncu pa smo za dva dni pristali v Oplotnici, verjetno najboljšem slovenskem balvanišču. Z ekipo osmih bolderašov (Dave, Staš, Maša, Anej, Lan, Nejko, Miha in jaz) smo dva dni uživali v krasnih balvanih Pohorja.
Ob prihodu smo se zaradi mokre skale skoraj obrnili, a smo vseeno našli dovolj suhih oz. nekoliko manj mokrih bolderjev. V Oplotnici je ogromno balvanskih problemov vseh težavnosti in stilov: najdejo se fizični previsi, atraktivne kante, predvsem pa veliko tehničnih primeš-luft-pa-zjebeš-fiziko plat. V gozdu smo bili praktično sami, tako da smo nabrali veliko bolderjev vse do 7B+, končali pa smo šele kakšno uro po temi. Spali smo kar na cigana, v kombiju oz. ob njem, Staš pa je skuhal odlično pašto z zelenjavno omako (seveda niso manjkale bučke).
Tudi drugi dan smo plezali na polno, kvaliteto plezarije pa je najbolje povzel balvan »Glej in se čudi, kaj ti Pohorje nudi!«. Vseeno pa je bila koža v vedno slabšem stanju. Tako je Anej v nekem 7A+ bolderju stisnil »krimp« (grif je bil približno tako »dober«, kot da bi na steno prilepil kreditno kartico), tako je šla blazinica k vragu, kar je zanj žal pomenilo konec plezanja. Ostali smo fajtali do konca in kljub utrujenosti spet plezali skoraj do noči.

Naslednjič, ko se boste pritoževali nad kvaliteto slovenskih bolderjev ali pa nad rutino Mišje, se zapeljitedo Pohorja! Se splača 😉