POROČILO BOHINJ
4. 7. sobota
Ob 9. zjutraj smo se vsi skupaj zbrali v kempu Zlatorog in s skupnimi močmi postavili
bazni tabor za naslednjih nekaj dni. Največji izziv nam je predstavljalo sestavljanje
kuhinjske omarice, ki jo je zagreta skupina desetih članov sestavila in razstavila vsaj
petnajstkrat. Po uri glasnega razglabljanja je na pomoč priskočil Adam, ki nas je s
svojo modrostjo razsvetlil in povedal, da je omarica sestavljena narobe.
Okoli dvanajstih je čez cel kemp močno zadonelo, saj je naša najbolj zagreta
inštruktorica Katarina že četrtič narobe zavila ventil na supu in je ta v protestu ves
zrak ponovno izpustil.
Po vseh teh naporih pa se plezalni dan sploh še ni začel. Okoli dveh se je 21
zagretih kolesarjev odpravilo proti bližnjemu plezališču Bellevue. Kolesarsko
navdušenje se je hitro končalo ob pogledu na prvi klanec. Kljub temu pa nas ta ni
ustavil in smo vsi uspešno prispeli do tega bisera bohinjskih plezališč. Naš prvi
plezalni dan je bil rezerviran za ponavljanje vrvnih tehnik, učenje varovanja in
plezanja v vodstvu. Poleg tega pa smo pilili tudi našo tehniko plezanja plat ter
premagovali časovne rekorde pri prinašanju hladne vode izčrpanim plezalcem.
Po prihodu nazaj v bazo smo si skuhali zaslužene torteline in večer zaključili s
skokom v hladno jezero, čeprav nekateri proti svoji volji.
5. 7. nedelja
Budnica ob 8ih. Za zajtrk smo uživali v prečudovitih okusih cornflexa in granole. Po
počasnem postopku smo se odpravili do plezališča Peč, kjer smo preplezali vse
lahke smeri in se mastili z ribjim namazom, ki ga je inštruktor Brin mojstrsko mazal
na popečene kruhke in oblikoval artistične strukture, kakršnih naše oči še niso
videle. Iz Peči so nas pregnali temni oblaki, ki pa na srečo niso prinesli veliko dežja,
le malo osvežitve. Zvečer smo s pomočjo navdušenih pomočnikov in plesalcev
pripravili zdravo rižoto, po kateri se nam je prilegel malo manj zdrav čokoladni
puding in vanilijevo mleko, ki sta nas zazibala v sladke sanje.
6. 7. ponedeljek
Za ta dan se nam je obetal rest day, zato smo vstajanje prestavili na bolj spodobno
kasnejšo uro. Dopoldne smo preživeli v pravem počitniškem stilu, z družabnimi
igrami in skakanjem na mrežah, po kosilu pa smo se odpravili na veslaško avanturo
po jezeru. Zaradi večjih ambicij nekaterih članov, smo se razdelili v dveh skupini.
Fantovska skupina pod vodstvom Markota je odveslala do skakalnic, ostali pa smo
se ustavili na bližnji plaži, kjer smo se skopali in okrepčali ter pod bližnjim mostom
prevedrili nenapovedano nevihto. Po prihodu v kemp smo s preveliko lakoto začeli s
peko palačink, ki so nas spremljale še naslednje tri dni.
7. 7. torek
Naš najdaljši dan je zahteval zgodnje vstajanje. Po kratkem zajtrku in daljšem
pakiranju, smo se s kolesi odpravili na dolgo pot do Bohinjske Bistrice, kjer smo
počakali vlak, ki nas je zapeljal do Bohinjske Bele. V plezališču ob vasi smo se
zagreto zagnali v vse proste smeri in kljub vročini preplezali zadane cilje. Za nagrado
smo se posladkali z ohlajeno lubenico, ki nam je povrnila moči, da smo se lahko
vrnili nazaj v kemp. Da pa pot nazaj ni bila tako naporna, smo si pred kolesarjenjem
privoščili še sladoled in skok v jezero. Za večerjo smo si skuhali makarone z
bolongnese omako in za posladek ponovno pojedli palačinke.
8. 7. sreda
Zadnji dan, ki je za nas prišel čisto prehitro. Po zajtrku smo zaradi grožnje dežja hitro
podrli vse šotore in jih spravili pod streho, potem pa smo se odpravili do plezališča
Pod skalco. Kljub zadnjemu dnevu plezalna vnema ni popuščala, zato kapo dol
vsem plezalcem, ki so zdržali vse do konca. Po zaključku plezalnega dela tabora,
smo se vrnili nazaj v kemp, kjer smo pojedli makarone ter paradižnikovo solato. Za
posladek pa smo se odločili, da gremo iz naše cone udobja, in si spekli šmorn. Ob
štirih so udeležence že čakali starši, s čimer se je zaključil naš skupni čas na
plezalnem taboru.
Poklanjamo se našemu peštalcu za krompir, brez katerega izvedba tabora ne bi bila
mogoča. Živel peštalec krompirja!
Utisi nekaj udeležencev:
Všeč mi je bilo, ko so nas morali vleči s kajaka (no, ni mi bilo ravno všeč, si bom pa
zapomnila) in ko je bilo zadnji dan na steni toliko zemlje, da bi jo morala pometati z
metlico.
Lina
Na taboru mi je bilo všeč, ker smo imeli veliko prostega
časa in smo vsak dan odšli plezati nekam drugam. Hrana je bila zelo dobra
in inštruktorji so bili zelo prijazni.
Zala
Letošnji tabor bom ohranila v zelo lepem spominu. Uživala sem v plezanju v različnih
plezališčih - povsod se je našlo veliko primernih težavnosti za splezat. Zelo mi je bilo
všeč tudi veslanje po jezeru. Celoten plezalni tabor je popestril izlet v Bohinjsko
Belo, kamor smo se iz Bohinjske Bistrice peljali z vlakom. To je bilo res kul.
Po opravljenih kuhinjskih zadolžitvah smo bili večinoma prosti; lahko smo se hodili
kopat, kadar smo želeli, igrali karte in se na druge načine zabavali. Lokacija tabora je
bila enkratna - kamp Bohinj (Zlatorog) je zelo prijeten, ker je tik ob jezeru 🙂 Vse
pohvale carski ekipi, vsi pomočniki in vodja so bili ful prijazni in zabavni.
Maša
Vsako leto se prijavim na tabor v Bohinju, ker tam res uživam. Letošnjega si bom
zapomnil po kartanju dolgo v noč, namiznem tenisu in veslanju po jezeru, kjer nas je
ujel dež. Pa seveda po odličnem sladoledu!
Maks
Poročilo pripravili inštruktorici Katarina in Inja
