Letošnji tabor je zaznamovalo čakanje na sonce v stilu Čakajoč Godota. Seveda smo nanj čakali predvsem pod balvani in se  med izogibanjem dežnim kapljam poskušali čim bolj naplezati. Verjetno smo vsi, ko smo prišli domov, z veseljem posušili vse mokre stvari. Tabor je ponovno poskrbel za pestro dogajanje, ki ni pustilo ravnodušnih ne udeležencev ne inštruktorjev in ne kuharice.

Na tabornem prostoru smo se vsi zbrali tik preden se je prvič ulilo kot iz škafa. Prvi dan je tako nakazal potek vseh naslednjih petih dni. Med prvim malo manjšim zatišjem smo poskakali v avtomobile in se odpeljali proti Kobaridu, kjer smo si ogledali muzej 1. svetovne vojne, od konca katere je minilo že skoraj 100 let. Skočili smo še na bližnji hrib do kostnice italijanskih vojakov. Med čakanjem na Evo, ki je skočila po nekaj manjkajočih kosov opreme, smo na bližnjem košarkarskem igrišču našli žogo in zaigrali tekmo, kjer je bil rezultat povsem nepomemben. Po prihodu v tabor smo postavili streho, za katero se je izkazalo, da je  bila vsak dan bolj nepogrešljiva. Po poznem kosilu so se dežne kaplje umirile in celoten travnik se je spremenil v poligon za različne športe z žogo. S sončnim zahodom smo v pričakovanju sonca naslednjega dne pospali v svojih šotorih.

Naslednji dan nas je pričakalo sonce in po obilnem zajtrku smo se veselih obrazov odpeljali v Trento na balvane. Nekateri so splezali svoje prve balvane, nekateri so ponovili dosežke iz prejšnjih let, spet drugi pa so svojo lestvico premaknili naprej. Po uspešnem plezalnem delu dneva smo skočili v Sočo in se umili na zalogo za naslednje dni. V taboru smo po kosilu odigrali plezalni rugby, ki se ga igra z žogo, plezalnimi pasovi in kompleti. Tekma je bila definitivno polna preobratov in je bila najbolj napeta tekma v zgodovini plezalnega rugbya. Po uspešno nabranem lesu smo zakurili ogenj, kjer smo ugotavljali, da ne znamo skupaj zapeti nobene pesmi. Tako se je končal najlepši dan tabora.

Zjutraj je že kazalo, da nam bodo družbo delale dežne kaplje. Vseeno smo se odločili, da gremo pogledat balvane v Trnovo ob Soči. Po nekoliko daljšem, vendar zelo lepem dostopu tik ob Soči, smo prišli do balvanov. Takoj smo se lotili osvajanja lepo zaobljenih kamnov. Vmes nas je najprej prav sramežljivo potem vedno bolj vsiljivo, pozdravil dež, ki je kar lep čas vztrajal. Kot trmaste mule smo tudi mi vztrajali, vendar smo po slabih dveh urah popustili in se odpeljali nazaj v tabor. Po kosilu, ko so se oblaki spet malo razkadili, smo sestavili štiri ekipe, ki so se pomerile v treh disciplinah. Najprej je bila na vrsti štafeta, kjer je bilo treba prinesti čim več vode iz enega konca travnika na drugega. Za njo smo obrnili crash pade med tem, ko smo stali na njih. Zadnja disciplina pa je bila ponovno štafeta, kjer je bilo treba pojesti ves sladoled iz banjic. Po sončnem zahodu smo odigrali še svečko in tako okronali ta dan.

Za predzadnji dan je bil scenarij enak kot prejšnji dan. Po zajtrku smo šli v plezališče Trenta, s sabo smo vzeli tudi vrvi. Po dveh urah plezanja je ponovno začelo deževati. Spet smo preverili, kdo bo dalj časa vztrajal – mi ali dež. V tem vztrajanju nam je uspelo preplezati tudi nekaj težjih balvanov in cel kup smeri na vrv. Ponovno je zmagal dež in premaknili smo se nazaj v tabor. Dež se je raztegnil globoko v večer. Napoved se je izjemno poslabšala; razglasili so alarme za neurja in tako smo se odločili premakniti vse šotore na sredo travnika, da bi se čim bolj pripravili na prihajajoče neurje. Noč je prinesla nove porcije dežja. Od vseh alarmov sicer ni bilo nič, vendar smo bili kar veseli, da nam je vreme vsaj malo prizaneslo.

Zadnji dan je neprekinjeno deževalo skoraj od jutra naprej. V vmesnih zatišjih smo po kosih pospravljali tabor in pojedli zajtrk, kosilo in malico. Ravno ko smo pospravili celoten tabor, so prišli še zadnji starši. S skokom v avtomobile, ki so nas odpeljali v objem suhe postelje, se je začelo intenzivno obdobje sušenja opreme, oblek in čevljev, ki upam ni trajalo predolgo.

Kljub vsem vremenskim neugodnostim je tabor prinesel veliko novih izkušenj, prijateljstev in tudi nekaj malega napredka v plezalnem znanju. Upam, da se naslednje leto z nekaj manj dežja spet vidimo na travniku v Trenti.

poročilo je napisal Vid Zabel, vodja tabora

 

 

Komentarji