Kot vsako leto smo tudi letošnjo sezono poletnih taborov pričeli z balvanskim v Trenti. Okusili smo številne (ne samo plezalne) možnosti aktivnih počitnic, ki jih ponuja dolina smaragdne reke, stkali nova prijateljstva in se imeli prav luštno. Ekipo Trentarjev so tokrat sestavljali  pretežno mlajši plezalni navdušenci, tako da je bil za marsikoga to prvi plezalski tabor, nekateri pa so tudi prvič okusili plezanje po naravnih oprimkih ali celo prvič pravo plezanje z vrvjo. Sloves vremensko muhastega zgornjega Posočja se ni uresničil v tolikšni meri kot lani, s čimer pa se zaradi spopada z vetrom morda ne bo strinjala naša Irena, ki nas je sicer redno razvajala s svojimi kuharskimi mojstrovinami. Poleg nje sva za dobro počutje enajstih razposajencev skrbela še inštruktorja Kristian in Matjaž, še najbolj pa (vsaj glede na pozornost, ki jo je uživala) naša štirinožna spremljevalka Lejla.

Na idiličnem taborniškem prostoru pri Kal-Koritnici smo postavili svoja premična bivališča za naslednjih pet dni in se z nekaj pogajanja dogovorili, kdo bo spal v katerem šotoru. Odigrali smo spoznavno igrico, da bi si čimprej zapomnili imena in potem se nam je že mudilo plezat. Za prvi dan smo izbrali plezališče Trenta-Pri Plajerju, kjer nas je kot vsako leto že čakal osliček Rajko. Nekateri so tu splezali svoje prve smeri v skali, zato smo poiskali lažje linije in potrebovali nekaj več časa za priprave. Količina smeri tako ni bila ravno zavidljiva, je pa zato Rajko dobil večje količine sena in celo kakšno nektarino. Ob tem so tudi naši želodčki začeli klicati po vrnitvi v tabor, kjer so nas poleg večerje čakali še Irenini flancati. Vremenkoti so nam napovedovali bolj zimsko kot poletno noč, zato smo zakurili ogenj in se zavili v dodatne plasti oblačil, pretiranega mraza pa vseeno ni bilo.

Zjutraj smo najprej preverili, če so vsi šotori prestali tudi nočni naliv, potem pa se namesto jutranje telovadbe odpravili na umivanje zob ob Soči. Zanimanje nam je takoj vzbudil skrivnostni tunel v strugi in še s krtačkami med zobmi smo prebredli temačnih 100 metrov ter našli izvor svetlobe na drugi strani. Oblaki so še naprej vztrajali, tako da smo se odločili s plezanjem še malo počakati in nadaljevali z raziskovanjem okolice. Zarinili smo v breg za našim tabornim prostorom in z nekaj lutanja odkrili opuščene rove bunkerja, od koder so v času soške fronte nadzirali dolino. Popoldne so se plezalne stene posušile in še enkrat smo se odpeljali k Plajerju, tokrat s ciljem preplezati čimveč balvanov. Ko nas je ravno zagrabila prava bolderaška vnema, je trentarsko vreme spet začelo kazati zobe. Nekateri so kljub vse bolj mokrim grifom še nekaj časa vztrajali, naposled pa nas je vse pregnalo na suho pod najbolj previsen balvan. Nismo niti slutili, da se medtem  v našem taboru dogaja prava drama; s pobočja Svinjaka je namreč privršal orkanski sunek vetra in odpihnil našo kuhinjo skupaj z Ireno v gozd. Ostali šotori so na srečo preživeli, te sreče pa ni imela že pripravljena masa za palačinke, tako da smo se morali sprijazniti, da s palačinkami tokrat ne bo nič. Kristian je odhitel pomagat pobirati ruševine kuhinje, mi pa smo počakali, da se ponovno prikaže sonček, splezali še par balvanov ter naposled ugotovili, da so balvani tudi odličen poligon za skrivalnice. Seveda nas Irena ni razočarala, ko smo imeli po večerji namesto palačink božanske pečene banane, filane s koščki čokolade.

Torek je bil namenjen plezalnemu počitku. To pa nikakor ne pomeni, da smo lenarili, ker smo si dan obarvali pohodniško–plavalno. Pridružila se nam je tudi Irena, ko smo se zapeljali po naši najvišji cesti pod Mangart in nato nadaljevali peš do sedla, od koder se je odprl pogled na Mangartska jezera. Za zaščito pred ledenim vetrom so poleg vetrovk prav prišle kopalne brisače in vse ostalo, kar je bilo pri roki. Ob poti smo si privoščili še malo zimskih radosti na preostalih zaplatah snega, po vsem tem pa je še kako prijal topel čaj v koči pod Mangartom. Popoldne smo preživeli ob in v tolmunih Soče, najpogumnejši pa so se vanje pognali tudi z visečega mostu ali okoliških skal. Po naključju smo izvedeli, da Irena ta dan praznuje 60. rojstni dan in ji na skrivaj »spekli« blatno-cvetlično tortico. Zvečer je sledila napeta nogometna tekma, v kateri so nas s svojimi spretnostmi presenetila predvsem naša dekleta, za zaključek pa še pečenje twisterja (čapatov) ob tabornem ognju.

Naslednji dan je bil plezalno najbolj bogat, tokrat smo plezali na štrik v plezališču Kal – Koritnica. Vsakdo je našel smeri primerne težavnosti zase in nekateri so jih splezali tudi po trikrat zapored. Vzpone so še otežile suhe južine, ki so vztrajno zasedale najboljše oprimke in za katere smo mimogrede izvedeli, da  sploh niso pajki. Popoldne smo šli ponovno namočit riti v kar preveč osvežujočo Sočo, potem pa se nam je že mudilo na presenečenje dneva. Že zgodaj tega dne se je namreč pomivanje posode ob obcestni pipi izkazalo za sila koristno, saj smo ob tem po naključju spoznali gorsko reševalko Ano in njeno kosmatinko Ajko, ki je prav tako reševalka. Zvečer sta se vrnili še z reševalcem-zdravnikom in skupaj so nam zelo prijazno predstavili delo GRSja, Ajka pa je vztrajno iskala ponesrečenca – svojo igračo po okoliških grmih. Prepričan sem, da je kdo od nas v tem večeru sklenil, da bo plezalno znanje nekoč uporabil za pomoč ponesrečencem v gorah. Tudi ta dan nas je Irena razvajala s sladico – z odličnimi miškami. Kljub vsemu je bilo polno zagona za še eno napeto nogometno tekmo, kjer se nam je pridružil tudi gost Jerry. Dan je bil tako poln doživetij, da je večina omagala še preden smo krompir rešili iz vroče žerjavice tabornega ognja.

Trentarski tabor se je tako prevesil v zaključni dan. Načrt za plezanje balvanov pri kampu Trenta nam je tokrat prekrižal dež, vendar se je plan B izkazal za prav toliko zanimivega. Ogledali smo si muzej Triglavskega narodnega parka v Trenti in se nato povzpeli še do trdnjave Fort Hermann ter raziskali njene na pol porušene hodnike. Komaj smo še pojedli kosilo, že so bili tukaj starši in tabor se je kar prehitro končal. Trentarji, upam da se vidimo tudi prihodnje leto!

 

zapisal Matjaž Vrhunc

 

Komentarji