Z ekipo Društva za razvoj plezalne kulture smo šli na trodnevni prvomajski tabor v Avstriji. V soboto zjutraj smo se zbrali v prijetnem kampu Poglitsch blizu jezera Faakersee, v krasnem ambientu pod avstrijskimi gorami. Pestro ekipo smo sestavljali inštruktorja Klemen in Dave, polinštruktorja Lan in Špela, poleg njih pa še Nia, Anaja, Ajda, Luna, Maša, 2 Tini, Tjaša, Dominika, Matija, Lan, Luka, Gaber, Jakob, Klemen in Jaka.

Prvi dan smo plezali v Škocjanu oz. Kanzianibergu, starem avstrijskem plezališču, ki je prepredeno s feratami. Na začetku nismo bili preveč navdušeni nad čudnimi old-school smermi, ki so bile mestoma tudi prašne in zlizane, nekatere pa je motilo tudi to, da so Avstrijci nekoliko šparali pri svedrovcih, zato je kar nekaj smeri precej »luftig«. A motivacija je kmalu zrasla in med nenavadnimi smermi se je našlo tudi nekaj biserov.

Zvečer smo pojedli večerjo (testenine s pestom niso bile nek gurmanski presežek, a dovolj, da smo se najedli), se sprehodili do bližnjega jezera in igrali pihanje svečke, našo najljubšo taborniško igro.

Drugi dan smo se »ta gajstni« odpravili v Warmbad – secret spot, ki slovi po težkih, a odličnih smereh. Ko smo se po strmem hribu prebili do plezališča, smo bili navdušeni nad velikostjo same stene. Zamislite si nogometno igrišče, ga razdelite po diagonali na tri dele, potem pa pozabite na to in si predstavljajte res ogromno skalo, polno najrazličnejši oprimkov in kapnikov (za nekatere jih je bilo celo preveč). Edina slaba stran plezališča je to, da se smeri začnejo pri oceni 6c (največ je smeri sedme in osme stopnje, pa tudi veliko potenciala za kakšno devetko). Res je tudi, da za plezališče ni vodnička, a se da vse izvedeti od prijaznih lokalcev. V Warmbadu smo zelo uživali, smeri so bile naravnost vrhunske, tako da smo se res odlično naplezali.

Polovica ekipe je ponovno odkrivala čare Škocjana. Preplezali smo nekaj res dolgih smeri, balvanirali in napadli ferato.

Po večerji (tokrat smo jedli rižoto s šparglji) smo dan zaključili z nekakšnim »outdoor diskom« (glasbo je predvajal prenosni zvočnik, čelke pa so poskrbele za lightshow), seveda pa se je našel čas še za eno igro svečke.

Zadnji dan smo podrli šotore in pospravili tabor. Imeli smo res srečo z vremenom, saj kljub oblačnemu nebu ni skoraj nič deževalo. Spet smo se razdelili na dva dela, starejša ekipa je šla v sektor Kanzel. Tam smo naleteli na nepričakovan prizor. Stena je bila popolnoma gladka, na njej pa so bile najrazličnejše »umetnine«: izklesane luknjice, oprimki iz sike, plastični grifi iz telovadnice in, kar nas je najbolj navdušilo, umetni kapniki (kapnike, ki so se odlomili v Warmbadu, so pripeljali sem in jih preprosto prišraufali na steno). To je sprožilo nekaj ogorčenja in komentarje, kot so: »Za tako plezarijo grem pa že raj v PCL«, »To sploh ni več skala, to je umetna stena na prostem« in »Juuuj, kaj so kadil te Avstrijci.« Našla se je smer, v kateri je bil en (1) naraven grif, pa še tega se ni splačalo prijeti, ker si potem na umetnjake prišel z napačno roko. Še en krasen primer izpod rok avstrijskih mojstrov je bil nek 8a, ki je bil tako fizičen in neintelektualen, da bi pod smer lahko preprosto postavili kampus desko, in kdor bi naredil 25 zgibov, bi imel smer že avtomatično splezano. Kljub čudni sceni se je ekipa motivirala in začeli smo premikati svoje meje, tako fizično kot tudi psihično.

Na koncu smo se, utrujeni, a zadovoljni, odpravili domov, čeprav verjetno ne bi imel nihče nič proti, če bi ostali še kakšen dan. Čar taborov ni samo plezanje, ampak tudi narava, druženje, igre, glasba in prijatelji. Zaradi vsega tega je vsak plezalni tabor res nepozabna izkušnja, ki se jo splača doživeti.

Poročilo napisal Jaka.

Komentarji