Poročilo Paklenica 2018

Kakšna dva meseca nazaj sem dobil mail, v katerem je pisalo, da gremo s starejšimi mladinskimi skupinami prvi vikend aprila v Paklenico. V hudem februarskem mrazu se je topla aprilska Paklenica zdela še zelo daleč, toda ob številnih vsakodnevnih obveznostih je april prišel zelo hitro.

Gremo, akcija!

V petek pridem v PCL z vsemi potrebnimi stvarmi, odvodim trening skupine 13-15 let, nato pa v Lidl po hrano – DRPK časti! Z Marčičem sva kupila poln voziček hrane in pijače – toliko, da smo ves proviant kar težko zložili v avte. Peljali so Jan, Kern, Anaja in Maša, z njimi pa smo se peljali Jaka, Verdellis, Jona, Kaja, Katja 2x, Luka, Tina 2x, Valentin, Maj, Andraž in jaz.

O tem, kako je potekala vožnja v ostalih avtih, težko napišem kaj konkretnega, lahko pa rečem, da je v Mašinem avtu pot minila brez večjih težav, če izvzamemo, da so slovenski policisti na meji želeli videti vozniško in prometno. Ob bolj ali manj kvalitetni glasbi od Dubioze in Die Antwoord, do največjih hitov slovenskega popa, se vožnja sploh ni vlekla. Ko smo malo pred polnočjo prispeli v kemp Anića kuk, smo se najprej ob pivu dogovorili, kaj in kako bomo plezali v soboto in šele nato šli postavit šotore. Preden smo šli spat, je bila ure že ena preč.

V soboto smo se po zajtrku dokaj hitro spravili iz kempa in s skrivanjem v prtljažnikih uspešno privarčevali na vstopnicah za narodni park (*stališče pisca ne izraža mnenja vodstva DRPK :)). Brez dvoma se je najbolj naplezal Jan, ki je najprej peljal Maja in Valentina v Nostalgijo (odličen 6b v Aniću), nato pa še Katjo G. in Jono v superklasično 6a+ Velebitaško (takisto v Aniću), kar je skupaj naneslo 700 metrov plezarije. Velebitaško sta pod Kernovim nadzorom prav tako (pre)plezala Luka in Andraž, sestri Arnšek pa sta zlezli eno izmed krajših večraztežajnih smeri v kanjonu. Jaka in Tina V. sta šla frikat, da se je Tina lahko vplezala, nato pa sta na hitro “spičila” Johnnyja (7a, 200m) v Debelem kuku.

Sam sem Katjo M. in Verdellisa peljal plezat Funkcijo (oblike f(x)=x^(2n+1)). Jan naj bi v petek izrazil željo, da se ne bi vlekel po “brezveznih 6ajih”, a izkazalo se je, da 6aji v Paklenici gotovo niso brezvezni in da z njimi ni šale. Toda pojdimo lepo po vrsti. Prva dva raztežaja, štirico in petico, smo preplezali zelo hitro in že smo bili pod najtežjim raztežajem – zloglasno počjo, ocenjeno s 6c+. Plezal sem počasi in previdno, zdelo se mi je že, da imam prost vzpon že v žepu, ko mi je tik pred koncem vzpona odneslo nogo. Škoda! Povlekel sem se do štanta in povaroval Katjo in Jana. Jan je nekajkrat padel (nič ne bo s Kernovim spoštovanjem), Katja pa je zlezla, za kar si zasluži iskrene čestitke (in spoštovanje Kerna ter še koga drugega)! Nato sta sledila dva bolj ali manj platasta raztežaja, ki pa nista bila mačji kašelj, saj je bil tisti z oceno 6a za Verdellisa prevelik zalogaj. Do vrha nas je čakalo še 150 metrov kaminov (sami 6aji), ki smo jih ob stalnem poslušanju Janovega jamranja plezali okrog tri ure. Toliko o brezveznih 6a cugih!

Ko smo sestopili, je bila ura že tako pozna, da ni bilo časa še za eno smer, tako da smo takoj odštopali v kemp, kamor so se že pred nami vrnili vsi razen Jana, Katje G. in Jone, ki so se z Anića vrnili šele po deveti. Jaka, Marčič in jaz smo se šli še skopat v ne preveč toplo morje. Ko smo se vrnili v kemp, smo se počasi spravili delat večerjo. Z manjšimi težavami smo prižgali plinski žar in na njem pozno v noč pekli zelenjavo in meso. Dobra hrana, domače dobrote in osvežilna pijača so poskrbeli za dobro voljo pozno v noč.

V nedeljo smo še malo zalimani vstali, podrli šotore in šli plezat malo kasneje kot dan poprej. Miha in Jaka sta v Debelem kuku preplezala dvestometrski 7b Drugi program, Nekdanje korenjakinje so preplezale dva raztežaja Domžalske in nato zaradi narazen navrtanih svedrov v tretjem raztežaju obrnile, Jan je cvetke in carje peljal plezat nekaj krajših večraztežajk, nekateri pa so šli frikat. Maj, Katja G. in Valentin so v Hramu preplezali smer Gerovit – bravo vsem za prvo sedmico v skali!

Sam sem Marčiča in Katjo M. peljal v Pezzolatovo Senza Pieta v Debelem kuku. Zloglasna prečka nam ni povzročala težav, pa tudi zaguljeni 6aji v nadaljevanju smeri nam niso preveč belili las. Plezanje je potekalo gladko, abzajl pa se nam je malo zavlekel. Za naslednjič: ko je vrv prosta, pač lahko začneš s spustom, tudi če soplezalca na sidrišču pod sabo ne slišiš.

Po plezanju sta se dva avta odpeljala naravnost domov, ostali pa smo šli še jest k legendarnemu Dinku. Nema Dinka do Dinka!

Bilo je super – hvala Janu za organizacijo ter mladini za udeležebo in sceno.

Ponovimo čim prej!

Zapisal Peter Mastnak Sokolov

Še vtisi Maja, udeleženca akcije:

Pol leta smo Janu težili, da gremo plezat večraztežajke in končno je ustregel našim željam. Teden dni pred izletom smo imeli izpit za Športnega plezalca, vsi smo imeli občutek, da ne bomo naredili teorije. S popravnim izpitom bi Paklenica splavala po vodi. Toda za mišji las je šlo skozi in lahko smo šli. Vožnja do tja je bila zabavna, saj nas je vozil Jan, ki je pot poznal skoraj na pamet. Že prvi dan smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili proti prvi večraztežajki. Pod Janovim vodstvom sva se namenila plezat Nostalgijo (350m, 6b) v Anića Kuku. Najtežja sta se mi zdela prva dva raztežaja, čeprav sta bila ocenjena samo 4a. Uživancija in adrenalin sta bila na višku in bilo je super. Po peturnem boju smo čisto dehidrirani prišli na vrh. Jan je minuto za tem že tekel po ostrih skalah, da bi šel z Jono in Katjo še enkrat čez Anićo. Z Valentinom sva sestopala dve uri. Zvečer smo pekli okusne jedi na žaru in se imeli fajn. Za nami je bil ekstremno super dan. Že naslednje jutro smo seveda spet prvi šli plezat. Z Valentinom sva šla frikat. Najprej sva splezala par lažjih smeri nato pa oba ekpresno zlezla Gerovita, najino prvo 7a. Po plezanju smo šli na izvrstne kalamare. Na poti domov smo imeli še nekaj drame, saj je Jona izgubila denarnico, na bencinski črpalki jo je odložila na streho in je med vožnjo padla dol. Na srečo jo je počakala ob avtocesti. Smo pa zaradi zapleta in vožnje gor in dol plačali cestnino rekordno 6x.
Plezanje je bilo izvrstno oz. najboljše v mojem življenju do zdaj. Imeli smo se fajn, hrana je bila super, večraztežajke so res izjemne. Pakla je zakon!
Zapisal David Maj Tomažin

Vodja akcije v Paklenici je bil Jan Podgornik.

 

 

 

Komentarji