Novoletne počitnice so edine brez plezalnega tabora, zato si ga člani DRPK takrat velikokrat poskušamo organizirati sami. Ponavadi pa se ta dogovarjanja končajo precej neproduktivno, v stilu:
»Ej stari, gremo nekam za nov let!«
»Ne morem stari, moram k babici v nedeljo na božično praznovanje.«
»Pa dobr ajde, sej je to sam en dan. Kaj pa v ponedeljek?«
»Ma ne morem, sem pri teti za dan samostojnosti in enotnosti.«
»Pa prov ne, še zmer gremo lahko v torek!«
»Ah ne stari, takrat smo pa pri pri kolegu od sestrinega fanta.«
»OK jebiga, gremo vsaj za silvestrovo!«
»Ma dej stari veš, sej bi no… Sam a veš mojega psa je vedno ful strah petard in pol ga moram tolažit, zraven pa gledam posebno novoletno oddajo Slovenskega pozdrava … Tradicija pač.«
Tako na koncu ugotoviš, da imajo med počitnicami vsi nekaj pametnejšega za delat od lazenja po skalah. Če si srečen, greš enkrat ali dvakrat v Mišjo, predvsem pa poješ veliko šunke in se zrediš za kakšnih 5 kil.

Letos pa je bilo drugače. Nabralo se nas je 7 plezalnih prijateljev (Ajda, Maša, Tina, Peter, Lan, Staš), ki smo po Božiču pobasali ostanke potice in se odpeljali v sončno Dalmacijo. Že na poti smo se ustavili v Karinu, majhnem plezališču v bližini legendarne Paklenice. Peter je tam že bil, tako da smo vodenje prepustili njemu. Kot pravi plezalec pa se je namesto označenih poti raje držal preverjene taktike »pravac kroz šumu«, tako da smo se kakšno uro zgubljali v dalmatinski makiji. Vmes smo bili skoraj žrtev »opasnih psov«, kot je pisalo na znaku. Vseeno smo uspeli najti plezališče, kjer smo v krasnem soncu lahko plezali brez majic. Smeri so bile kratke in previsne. Ajda je se je v odličnem 7a-ju znebila strahu pred previsi. Splezal ga je tudi Staš, Lan in Peter pa sta se predajala geološkim užitkom v čudnem 7a+u, ki bi zadovoljil tudi najbolj zahtevnega ljubitelja ptičjih drekov. Jaz sem se spravil v kratek a dober 8a, kjer je bil ključ do uspeha podaljšan komplet (Vidmar bi bil gotovo ponosen name). Maša in Tina sta se nam zaradi problemov z avtom pridružili zvečer.

Drugi plezalni dan se je začel s praznim akumulatorjem (Maša je čez noč pustila prižgane luči), a smo težavo s pomočjo prijaznih lokalcev kmalu rešili. Odločili smo se za Klobuk, odlično novejše plezališče za ljubitelje kapnikov. Bilo je sicer sončno, a smo hitro spoznali moč dalmatinske burje, ki nas je kar dobro prepihala. Hit dneva je bil krasen kapnikast 7a, ki smo ga kljub mrazu uspeli splezati vsi. Poleg tega sta Lan in Peter pofajtala čez čudovit 7b (spodaj platka, potem pa kapnik, ki ga lahko plezaš kot zajedo, na layback, ali pa ga kar zajahaš). Jaz sem se lotil odličnega 45-metrskega 7c-ja, v katerem me je šutalo do zadnjega metra. Ti kar malo zbije ego, ko se matraš, potem pa mimo tebe po steni steče veverica, se sprehodi po kapniku in naredi dyno na vejo in se skrije v luknjo. Okej štekamo, da ste evolucijsko bolj primerni za plezanje, ampak važit se pa ravno ni treba.

V četrtek smo se odločili za prijetno sončno plezališče ob jadranski obali, Mimice. Tam se nam je pridružila ekipa vesoljsko močnih plezalcev na čelu z Jernejem Krudrom, Klemnom Kejžarjem in Martinom Bergantom. Ocene so bile precej soft, tako da sta Ajda in Tina splezali dva 7b-ja in s tem skoraj podvojili svoje število smeri te ocene. V smereh sta uživala tudi Peter in Lan, ki mu je malo zmanjkalo za nov 8a. Jaz sem odkljukal dva odlična 8a-ja, od tega enega na pogled. Žal ta dan ni bilo vse samo pozitivno, saj si je Staš na neki čudni skali zvil gleženj. Na srečo poškodba ni bila huda in je kmalu spet lahko plezal.

Ker so bili prsti že napol pojedeni od ostre skale, rest daya pa vseeno nismo hoteli, smo šli Lan, Peter, Maša in jaz plezat večraztežajne smeri pri Omišu. Odločili smo se za pristop od zgoraj, da najprej opravimo z abzajlom, potem pa se lotimo plezanja. Ta ideja se v realnosti ni izkazala za tako dobro, kot v naših glavah. Po tavanju ob robu stene smo končno našli smer za abzajl, a jo po dveh spustih spet nekako izgubili. Bili smo zelo hvaležni Petru, ki se je izkazal v delanju sidrišč na drevesih. Ko skupaj s tremi prijatelji visiš na prusiku okrog sumljivo tankega grmička, nekako bolj razumeš Greenpeace-ove aktiviste, ki objemajo drevesa. Po dodatnih zapletih (to je mišljeno dobesedno, saj se nam je vrv svinjsko zapletla okrog korenine) smo končno prišli do začetka smeri. Maša in Peter sta se pogumno podala v 300-metrski 6b+, midva z Lanom pa v malo krajši 6b. Do vrha smo prišli tik pred temo, za vzpon pa smo na koncu porabili manj kot za spust.

Na silvestrovo se je večina ekipe odločila za Brelo, zanimivo plezališče z zelo dolgimi smermi do 50 metrov. Staš in njegov gleženj sta uspela splezati nekaj lažjih, a precej strašnih smeri, ki so bile za nekatere tudi psihološki izziv. Tudi ostali so splezali veliko dolgih plat vse do ocene 7a.
Jaz sem se ta dan pridružil »super strong« ekipi, ki je plezala v bližnji Vrulji, futuristični jami z zelo težkimi smermi. Splezal nisem ničesar omembe vredenega, je bilo pa fascinantno gledati Krudra, kako se napenja v 9a+ projektu. Dan smo zaključili s hitrostno tekmo v platasti trojki, ki je bila pravi spektakel. Po velikem boju je zmago odnesel Kruder. Letos se nas je tekme udeležilo samo 5, a se govori, da bo v prihodnosti postala velik športni dogodek (še Japonci se zanimajo, da bi namesto dolgočasne hitrostne smeri za olimpijske igre uporabili repliko Evine platke).
Seveda smo leto zaključili kot se spodobi. Ne z alkoholom, saj ga pravi športniki ne pijemo (ne samo, da ni zdrav, ampak celo redi, kot je zelo odgovorno opozoril gospod predsednik). Namesto tega smo naredili nočni trening za moč, da smo v novo leto vstopili čim bolj močni in pripravljeni.

Na novoletni dan smo bili utrujeni in neprespani (od vaj za moč, seveda), tako da smo plezali bolj malo. Vseeno pa so vsi (razen mene, lenuha) splezali vsaj eno smer; Peter in Maša celo večraztežajko. Spakirali smo robo in se pobrali domov ter pozno zvečer prispeli nazaj v mrzlo Ljubljano. Trip je bil nepozaben, v Dalmacijo pa se definitvno še vrnemo!

Poročilo napisal Jaka Šprah.

 

Komentarji