POROČILO PAKLENICA 2016

Za vikend 1. in 2. oktobra se je ekipa več kot 25-ih raznolikih plezalcev odpravila plezat v legendarno Paklenico. Nekateri (predvsem družine s podmladkom) so se zadrževali v kanjonu na enoraztežajnih smereh. Jakob Pogačar trenira v tekmovalni skupini, rad pa gre tudi v naravo. Splezal je 6b, več 6a-jev in kup petic. Oči Andrej pa je na “top-rope” pridno plezal za sinom. :) Na druženju je bil tudi 11-letni Tevž Repovž iz pripravljalne skupine, ki pravi, da je Pakla super! Oče Repovž je bil glavna faca sobotnega večernega piknika. Za odlične čevape, pertuničke, bučke in še kaj smo mu vsi hvaležni. :)

Del inštruktorske ekipe plezalnega centra, kar nekaj mladincev in kakšen pridružen član pa so plezali večraztežajne smeri. Prvi dan, ko je bilo bolj stabilno vreme, je bil glavni dan za večje vzpone. Jery in Blaž sta preverila, kako težek je Cupido (8a) in povedala, da je kar šlo, bosta morala pa vseeno pojesti še nekaj žgančkov. Jaka Šprah in Dave sta uspešno preplezala Brid Klina (7c). Tina Vintar je s Kristianom Klajnščkom tvorila edinstveno “ginger” oz rdečelaso navezo. Plezala sta smer Passenger (7b), ki je bil Tinina prva večraztežajna smer. Kristian jo je uspel preplezati na pogled. Škoda, da čez najtežji raztežaj ni prišla prosto še Tina, saj bi bila gotovo prva prosta “ginger” ponovitev. :) (Verjetno je bila tudi sicer prva “ginger” ponovitev :)). Luka Stražar je s pridruženo soplezalko iz AAO ta dan plezal Infinito (7a+), Matjaž, Maša in Petra pa so se lotili Nostalgije (6b). Tudi Petra in Maša sta bili sicer prvič v Paklenici. Peter Mastnak Sokolov postaja že izkušen maček in je Nežo peljal na romantični izlet v Kačo (6a).
Plezalo se je tudi drugi dan, ko je bilo vreme malo bolj sumljivo. Mladino in inštruktorje je dež ujel na vrhu smeri, tako da so imeli na srečo le moker spust po vrvi.

Tina Arnšek, Ajda Lovše in Kaja Kunaver so splezale prvo večraztežajko. Jan Verdellis je odkril kamine in skupaj s Petro in Mašo ustanavlja Klub ljubiteljev kaminov. Plezalo se je še marsikaj, eni so se tudi kopali, nekateri sprehajali. Vsi smo se imeli super!

Jaka Šprah in prvi obisk Paklenice
Jaka je 17-letni izkušeni skalni plezalec (z oceno 8b+ v žepu) , ki je prvič plezal v Paklenici

Prvi dan sva se z Davidom odločila za eno najbolj legendarnih smeri v Anića kuku, Brid klina. Gre za 350-metrsko smer, ki sta jo leta 1973 prva tehnično preplezala Marijan Čepelak in Boris Aleraj, za to pa potrebovala kar 8 dni! To je bila takrat najtežja tehnična smer na Hrvaškem. Smer je kasneje navrtal in prosto preplezal Tomo Česen, ena največjih legend slovenskega plezanja. Martina Čufar je dejala, da je Brid klina za Anića kuk podobno, kot je The Nose za El Cap, saj gre za impozantno linijo po zelo izpostavljenem razu.
Danes smer nosi oceno 7c in je kljub navrtanosti še vedno precej »zračna«. Z Davidom sva bila takoj ob pogledu nanjo navdušena in že navsezgodaj zjutraj (vstala sva okrog 7h, kar je za razvajenega frikota zelo zgodnja ura) napadla to legendarno smer. Izkazalo se je, da je vsekakor vredna svoje slave.
Vsak raztežaj, od 5c-ja do 7c-ja, je res čudovito lep. Jaz sem prvič padel že v tretjem cugu, previsni 7b poki z mazohističnim džemanjem, ki pa crack-majstru Davidu ni delala takih težav. Sledilo je nekaj lažjih, a nič manj zračnih raztežajev. Do vrha je bilo treba še pošteno pofajtati, saj sva oba morala ponavljati še en raztežaj (jaz krasen in dolg 7c, Dave pa bolj tehničen 7b+ z neverjetnim »sharma-style« gibom). Obema je na srečo uspelo, čeprav je bil neuspeh parkrat zelo blizu …
Smer je neverjetno izpostavljena, saj imaš praktično vsak meter plezarije pod nogami luft. To je seveda zelo popestrilo plezalno izkušnjo, a je za Davida predstavljalo tudi problem. Moral je namreč »odložiti tovor«, kar pa ni bilo tako preprosto, saj bi morebitna »mina« preletela celoten Anića kuk in verjetno pristala na glavi kakšnega turista. Vseeno pa je po zadnjem težkem cugu prišla priložnost za »olajšanje«. Splezala sva še zadnja dva cuga, potem pa uživala v čudovitem razgledu na Starigrad in obalo Jadranskega morja. Sledil je še sestop, med katerim zaradi veselja nad splezano smerjo skoraj nisva čutila utrujenosti, potem pa vrnitev v kemp na čevape.
Pakla je res zakon, upam, da se čim prej vrnemo!

Pa še opis dveh prav tako mladih deklet (17 let) in zagnanih plezalk.

Tina Arnšek
Za nekatere, med njimi tudi mene, pa je obisk Paklenice pomenil prvi vzpon v večraztežajni smeri. V soboto sem se tako z Nino in Ajdo podala v smer Danaja (5b) na Stupu, ki je sicer dolga le tri raztežaje, a je za začetnike, kot sva midve z Ajdo, čudovit uvod v plezanje večraztežajk. Ker ne jaz, ne Ajda nisva imeli nobenih izkušenj in znanja, je Nina vse cuge splezala prva. Ko pa sem priplezala na vrh smeri, sem bila vseeno čisto navdušena, pa čeprav je bilo v smeri polno kozjih drekcev. Prvič sem plezala in pod sabo imela prazen zrak! Ko smo sestopile iz smeri, sem si takoj zaželela, da bi šla naslednji dan še eno večraztežajko (malce daljšo in zahtevnejšo, seveda!), saj sem se pri Danaji bolj zmatrala zaradi dostopa kot zaradi same smeri.
Naslednji dan se mi je želja izpolnila, saj  sem z Blažem in Ajdo šla plezat Diagonalko (6a+) v Debelem Kuku. Čudovita plezarija, in čudovit razgled na vrhu te dvestometrske smeri. Veselja po moji drugi preplezani večraztežajki pa ni mogel uničiti niti dež, ki je začel liti ravno, ko smo prišli na vrh. Še dobro, da je Peter napeljal abseil in je bil sestop tako hitrejši, čeprav smo bili vseeno popolnoma mokri (vsaj štrikov nam ni bilo treba nositi, saj smo jih pustili Davidu, Neži in Janu, ki so sestopili za nami).
Tak izlet bi pa seveda z veseljem še enkrat ponovila!

Tina Vintar
Jst res ne vem, zakaj se v večraztežajke nisem spravila že prej.
S Kristjanom, ki ga je »doletela čast«, da uvede še eno izmed »ta frišnih« v svet multipitchov, sva se v soboto spravila v Passenger-ja (7b, Anića Kuk). Po vseh pripravah na plezanje (ni jih bilo malo) in dveh raztežajih zeli in grmičevja, se je začela plezarija v malo bolj pravem pomenu besede in z njo uživancija. Kristjan je v vodstvu zategnil celo smer (! :D), mene pa sta na žalost premagala odlomljen grif (dodatne kile v nahrbtniku :P) in najtežji raztežaj. Ko sva prispela na vrh je bilo sonce že zelo nizko, tako da sem zadnji raztežaj splezala v strahu pred temo. Potem sva ugotovila, da nimava čelk (od sobote imam v nahrbtniku tudi rezervne baterije). Pot nazaj je bila hoja v temi, po markacija, dokler nisva ugotovila, da bi si lahko svetila s telefonom. 11-urnemu podvigu so sledili čevapi oz. meso, ki je uspelo preživeti do najinega prihoda.
Naslednji dan nisva plezala…
Bingljanje visoko v zraku, razgledi, čist nor občutek, spontane debate in itak plezanje – večraztežajke, here I come :)

Komentarji