Boli me k…c za seks pa za vse skupi. Glavn da se klajmba! – Šeli

S familijo smo šli za dva tedna plezat na eno najboljših plezalnih destinacij na svetu, grški Kalmynos. Začelo se je z letom na Kos, ki je bil kar zanimiva izkušnja (Kalymnos je čisto na vzhodu Egejskega morja, zelo blizu turške meje, let pa traja približno dve uri).

Že takoj na začetku smo bili navdušeni nad prijaznostjo Grkov. Na Kosu nismo uspeli dobiti taksija, zato je prijazna hotelirka samoiniciativno poklicala svojega očeta, da nas je zategnil do pristanišča. Od tam smo se s katamaranom odpeljali do končnega cilja, rajskega otoka plezalcev.

Ob prihodu nas je najprej navdušila lepa vasica Masouri, kjer so bili naši apartmaji (no ja, jaz sem bolj občudoval stene) in prekrasen pogled na sosednji otok Telendos. Prvi dan smo se malo sprehajali naokrog in šli na plažo, jaz pa sem preučeval vodniček in študiral, kam bomo šli plezat.

Na Kalymnosu je več kot 80 sektorjev s preko 2000 smeri. Veliko materiala torej. Najde se mnogo različnih stilov, položne plate, ki spominjajo na Babno, luknjičasta plezarija z grifi v stilu Frankenjurem in seveda »trademark« Kalymnosa, hudo previsne smeri, polne kapnikov.

Začeli smo v sektorju Panorama, »kraljestvu kapnikov«, kjer prevladujejo dolgi vzdržljivci po dobrih grifih. Že takoj me je navdušila čudovita lastnost Kalymnosa, da te takrat, ko že misliš, da ne more postati boljše, vedno preseneti.

Drugi dan sva s fotrom odšla malo dlje in po dobri uri hoje v hrib prišla do sektorja Jurassic Park. Sektor je bil vsekakor vreden dostopa, krasi ga čudovit gorski ambient (pri tem sodelujejo tudi koze in njihova »zapuščina« pod smermi) in seveda vrhunske smeri, saj lahko v eni smeri pogosto srečaš več različnih stilov, od kapnikastih previsov do tehničnih plat.

Naslednji dan so na vrsto prišli starši, ki so uživali v lažjih smereh v sektorju Kasteli, Timna pa je posajtala prvi 6a+. Zame žal ni bilo preveč materiala (v senci so bile smeri do 6a+), a si je bilo v redu en dan vzeti bolj na izi.

Po dnevu počitka smo se odločili za Odyssey, enega najbolj popularnih sektorjev. Tdi tukaj se je našlo nekaj vrhunskih smeri, ocene so se mi zdele malo težje kot v drugih sektorjih. Najboljša se mi je zdela smer Marci Marc, čudovit in dolg 7c+. Čeprav je 90% grifov šalc, smer ni prav lahka. V prvem poskusu mi je uspel čudovit 15-metrski padec (spustil sem en komplet in bil na višini naslednjega), na srečo brez posledic. Žal se je tudi drugi poskus končal v zraku, tako da smer ostaja za naslednjič.

Kljub veliki zasedenosti nam je uspelo najeti avto, s katerim smo se odpravili na severni konec otoka, in sicer v sektor The Beach. Našli smo čudovito plažo v zalivu, ki je bila vredna 20 minutnega dostopa. Tudi plezarija je bila dobra, sploh me je navdušila vrhunska crack linija (takih na Kalymnosu ni prav veliko). Prijazni nemški plezalec mi je notri pustil komplete in priporočil smer (šlo naj bi za odprt projekt, imenovan Octopus in težek okrog 7b), meni pa jo je ratalo posajtati; mogoče je bil to celo moj prvi first ascent. Pri odhodu iz sektorja se nam je zgodila »manjša nevšečnost«, cenjeni fotr je denarnico s kar zajetno količino denarja in dokumenti (potrebnimi za pot domov) pustil na strehi avta in se odpeljal. Na srečo so jo našli prijazni španski plezalci in jo s pomočjo prijaznih prodajalcev vrnili. Spet smo bili hvaležni vsem za njihovo prijaznost.

Seveda je kmalu na vrsto prišla tudi Grande Grotta, najprepoznavnejši sektor na otoku. Gre za ogromno, noro previsno jamo, kjer je stalaktitov skoraj toliko kot v Postojnski jami. Glavni cilj tega dne (in tudi celega dopusta), je bil 8a na pogled. Dave mi je priporočil Fun de Chichunne, čudovito linijo po stropu jame. Pred vzponom sem bil malo živčen, a sem kmalu začel uživati v vrhunski plezariji. 40 m norih gibov v skoraj horizontalnem stropu, odlični počitki na kapnikih, pravi 3D stil plezanja. Kot bi se sprehajal skozi narobe obrnjen gozd. Po velikem fajtu (v smeri sem bil kakšno uro) se mi je končno uspelo prebiti do vrha ene najboljših smeri v življenju. Smer me je kar precej utrudila, zato sem splezal še nekaj lažjih smeri, Timna pa je pofajtal dva 6a-ja.

Naslednja postaja pri odkrivanju otoka je bil sektor Spartacus. Gre za zelo popularno steno, kar se pozna na smereh, ki so že nekoliko zlizane, zato se lahko na tak vlažen dan počutiš kot bi plezal v Mišji (čeprav večina smeri ne pride blizu Pečenici, tudi če bi jih namzal s putrom). Zaradi slabih pogojev sem se raje premaknil v Grande Grotto in tam splezal še eno noro kapnikasto smer, Priapos (7c, 35m).

Žal se je trip kmalu bližal koncu; na vrsti je bil zadnj plezalni dan. Odoločili smo se za Arhi, najstarejši sektor Kalymnosa. Timna je z odličnim plezanjem pofajtala svoj prvi 6b, meni pa se je ob vseh dobrih smereh zgodila tudi ne najbolj prijetna stvar. Med plezanjem sem vpel v majlon, ki je bil v svedru. Med padcem je nekaj zaškripalo, zadeva se je grdo zvila, a na srečo komaj še zdržala padec. Po tistem sem imel smeri dovolj, pustil noter svojo vponko in pobral komplete. Na koncu sem si privoščil še eno smerco za popravit vtis in se poslovil od svoje plezarije na Kalymnosu.

Čas je bil še za zaključek: pakiranje in pot na turistični Kos, kjer smo preživeli še en zanimiv dan in na koncu odleteli v Ljubljano.

Kalymnos je vsekakor vreden vse svoje slave. Tu se res vprašaš: »Fak… Kaj sem delal celo življenje?«. Smeri so na norem nivoju, poleg tega pa se najde kaj tudi za ne-plezalce. Po tem epskem tripu se sigurno še vrnemo.

 

Napisal Jaka Šprah

Komentarji