Širša plezalna javnost te najbrž pozna kot urednika Bete, plezalne revije, ki je začela izhajati več kot deset let po legendarnem Grifu. Kako to, da si se spustil v ta projekt?

Odgovarjal ti bom malce raztrgano, saj vse take stvari nastajajo na tak način. To ni bil projekt, ki bi se razvil na hitro. Šlo je pravzaprav za splet številnih naključij, ki so pripeljala do tega, da sem nekega dne sedel točno tu (na lastni podstrešni bolderci, op. p.) in si rekel: »Kako kul bi b’lo, če bi imeli tudi Slovenci plezalno revijo.« Prvo naključje, ki pravzaprav ni bilo naključje, je to, da sem naredil vodniček za Osp in Mišjo peč. Ta vodniček se je dobro prodajal in odzivi so bili pozitivni, tako da sem dobil občutek, da ljudje to hočejo. Drugo naključje je bilo, da sem si takrat ravno poškodoval prst in bil pol leta hospitaliziran. Plezanje mi je manjkalo, poleg tega pa nisem vedel, kaj naj počnem. Nekaj je prispeval tudi Jerry (Matjaž Jeran, op. p.), ko smo se pogovarjali, da je super, da je projekt Plezalnega centra uspel – ne zgolj to, da končno imamo center, pač pa tudi način, s kakršnim se dela v PCL-ju. Da scena živi, s predavanji, koncerti in različnimi dogodki.
Treba je dodati še nekaj zelo pomembnega. Človek take stvari ne more delati sam, ker je dela enostavno preveč. Beta je pred tem izhajala že na spletu, a pri njej nisem sodeloval. Ljudi, ki so jo ustvarjali, sem poznal, prav tako sem vedel, da jim malo zmanjkuje energije. Poklical sem vseh pet sodelujočih in jih vprašal, če bi sodelovali pri tiskani izdaji. Na koncu sta ostala le Miha Jarm in Helena Škerlova, a je Jarm kmalu ugotovil, da ob redni službi in ostalih projektih nima časa. Tiskana revija je bolj resen projekt. Ne moreš kar ugotoviti, da ti zmanjkuje časa in izida številke prestaviti za dva tedna. Priključil se je še Luka Fonda kot fotourednik in številni ljudje, ki so mi v veliko pomoč, od Pintija do Bečana in podobnih. Če ne bi bilo njih, sploh Fonde, se tega projekta ne bi lotil; revija kot taka ne bi obstajala, ker je bila že v štartu želja, da se dela na visokem nivoju, in oni to zagotavljajo. Sam sem le neke vrste povezovalni člen – delam s fotkami, ki jih priskrbimo, z intervjuji, ki jih dobim od Škofica ali Mine ter z zgodbami in članki, ki nam jih napišejo drugi sodelavci. Če bi bil ta material slab, bi težko naredil dobro revijo. Tu gredo zasluge našim plezalcem in fotografom, ki so res ‘top shit’.

Omenil si vodniček, najprej za Osp in Mišjo peč, nato pa za cel Kraški rob. Kako si prišel do tega, da si se spravil k pisanju vodnička?

Prva verzija je bila bolj demo, ki ni bil mišljen za tisk. Spravil sem se namreč k delanju prelomov za knjige. Vodniček sem najprej delal zase, učil sem se uporabljati program In-design in te stvari. Naredil sem ga zato, da malo vidim, kako to izgleda. Potem je vse skupaj tako dobro izpadlo, da so mi ljudje začeli govoriti, naj to izdam. Vse skupaj sem moral še malo urediti; prvi vodniček je pošel dokaj hitro, da je druga izdaja razširjena, pa je tako ali tako logično.

Kdaj lahko pričakujemo ponatis oziroma razširjeno izdajo? Bi ta vseboval opise smeri za vsa plezališča?

Ne bi si želel na vrat na nos delati šlampastega ponatisa. Rad bi našel nekaj, kar bi lahko dodal, še kakšen nov kot. Kar se opisov smeri tiče, sem o tem resno razmišljal, a smo v različnih plezališčih premalo plezali, ne bi pa si želel stvari izmišljevati. O določenih stvareh nihče ne ve prav dosti. Za Črni Kal recimo, sploh zdaj, ko je Klemen Vodlan pobegnil v Italijo, ni nikogar, ki bi lahko pri tem dovolj pomagal.

Obstaja možnost, da bi napisal vodnik za celo Slovenijo, kot alternativo Sidarti?

Možnost je, a zelo majhna. S tem je veliko dela, finančno se ti ne splača toliko, imeti moraš neko veselje. Sidarta je meni sicer všeč – imajo svoj pristop, ki očitno odlično deluje. V bistvu sem fan od Sidarte. Svoj vodniček sem naredil, da bi bil malo drugačen. Če bi bil tak kot njihov, ga sploh ne bi šel delat, ker ne rabimo dveh istih vodnikov in je za risbe Sidartin najboljši; cilj je bil ravno, da gre za neko novo stopnjo, za fotoskice in fore recimo.

Odkod pa dobiš ideje za dodatno vsebino, ki je v Beti in vodničkih res ne manjka?

Hja, ne vem. To kar leti iz mene. Neka selekcija je, idej je tako ali tako vedno več od tistih, ki pridejo v javnost. Dela za tem je mogoče več kot se zdi. Ko to bereš, se velikokrat zdi, da ideje stresam iz rokava. Zadevo je treba najprej napisati, potem malo odleži, nato se spet prebere …

Dovolj o pisanju, greva na plezanje! Kdaj in kako si začel s plezanjem?

Plezati sem začel razmeroma star, zdajle bo dvajset let od takrat. Leta ‘96 sem bil proti koncu srednje šole. S sošolci smo hodili poskušat raznorazne stvari. Blizu Kranja je bil Preddvor, kjer se je plezalo, in bilo mi je všeč. Potem sem si od znane kranjske plezalne družine Perčič – iz nje izhaja recimo tudi Marija Štremfelj, sposojal štrik in komplete, našel kakšnega kompanjona in sva pač šla. Plezanja sem se učil sproti, skozi napake; nobenega tečaja ali česa podobnega nisem opravil.

Kje plezaš najraje? Štrik ali balvani?

Najraje plezam na štrik. Kmalu po tem, ko sem začel plezati, sem ugotovil, da je moj sošolec Matej Sova tudi plezalec. Vedel sem, da pleza – že takrat je bil tekmovalec – nisem pa vedel, da je ‘čist hud’. On me je začel vlačit s sabo v Mišjo, ki mi je že takrat postala najljubše plezališče, kar je še danes, in kjer sem preplezal tudi svojo najtežjo smer, Marioneto (8b+). Vse lahko primerjam skozi Mišjo (smeh). Če grem nekam v Španijo in mi kdo reče, da je tam kot v Mišji, grem z veseljem tja.

Kaj pa alpinizem?

S tem se nisem nikoli ukvarjal. Ne da se mi predaleč hodit in zgodaj vstajat. Kakšne večraztežajke še, tudi če so slabše navrtane. Te grem itak plezat, še rajši, če sem tako dober, da mi je smer okrog deset ocen lažja, tako da jo gotovo zlezem. Sicer nekega hudega strahu pred padcem nisem imel nikoli, tako da me to malo vleče ven. Kar se balvanov tiče pa je podobno: včasih se kam spravim, malo za zraven.

Pogovarjava se na tvoji lastni bolderci. Je bilo s postavitvijo domače stence veliko dela?

Imel sem prostor. In to je v bistvu vse, kar potrebuješ za bolderco. Ostalo je pa volja. Nekaj časa moraš ves denar, ki ga zaslužiš, investirati v to, sploh pa veliko časa. Potem se pa pač naredi. Nikoli se mi ni dalo nekam vozit. Zunaj je bil recimo dež ali celo sneg, pa se moraš usesti v avto, se nekam pol ure vozit. Ko pa prideš tja, ti plezanje ne gre in imaš zaradi tega slab trening, po katerem se moraš peljati še domov. Rekel sem si, da je bolje imeti stenco doma in greš potrenirat, ko ti najbolj paše.

Koliko časa si vložil v to bolderco?

Delal sem jo (šteje na prste) recimo štiri mesece. Štiri do pet mesecev od povsem nepospravljene podstrehe do tega, kar je tu sedaj.

Kakšen pa je obisk?
Obisk je razmeroma velik. V bistvu gre še vedno za privatno stenco, ki je tudi razmeroma “profesionalna”; kot vidiš, je precej previsna. Obiska ne zaračunavam. Nekaj je celo rednih obiskovalcev, ki hodijo dvakrat, trikrat na teden, včasih je tu celo deset ljudi naenkrat, spet drugič pa po nekaj dni ne pride nihče.

Če se za konec vrneva na začetek, k Beti. Kaj lahko pričakujemo v naslednji številki, ki mimogrede izide že osmega marca?

Naslednja številka bo posvečena balvaniranju. Veliko je balvanskih zgodbic; imel sem jih še več, samo sem si potem rekel, da jih preveč kljub vsemu ne sme biti. Osrednji intervju je z Jernejem Krudrom, kljub temu pa se bo v njej našel tudi prostor za kaj drugega, recimo za alpinizem. Vsako številko moram sestaviti tako, da je za vsakega nekaj, pa da ima zadeva kljub temu rdečo nit.

Kaj pa za naprej – te je strah, da ti bo zmanjkalo materiala?

Materiala ne, denarja. Največji problem zaenkrat je denar, a vem, da bo treba za realno sliko počakati vsaj kakšno leto, da vidimo, kako se zadeva prime. Sicer imam veliko idej, nekaj materiala pa je zaključenega že za eno številko naprej. Kar pa se denarja tiče: berite in kupujte Beto!

Srečno, Beta in hvala za intervju!

Hvala enako.

Z Jurijem se je pogovarjal Peter Mastnak Sokolov.

 

Komentarji