Letos si si vzel študija prosto leto. Kaj te je privedlo do te odločitve?

Odkar sem bil na faksu, sem imel občutek, da nisem imel dovolj časa za plezat tiste stvari, ki sem si jih želel, tako da se je leto pavze pokazalo kot logična odločitev. Po tem, ko sva se z Davidom (Debeljakom, op. p.) odločila, da greva v Ameriko, se je izkazalo, da tega tripa ne bi mogel izvesti, če si ne bi vzel prostega leta. Mogoče bi šlo skozi septembra in bi oktobra študiral naprej, vendar mislim, da se je odločitev, da študij prekinem za eno leto, pokazala za pravilno.

Kako pa si pred tem usklajeval študij s plezanjem?

Študiral sem in plezal sem. Počel nisem ničesar drugega.

Svoje prosto leto si začel z obiskom Severne Amerike. Najprej si šel v Kanado, čeprav je mogoče ni na seznamu najbolj znanih plezalskih destinacij. Zakaj?

Imaš prav, ravno dejstvo, da Kanada ni svetovno znana plezalska destinacija, je bil eden izmed razlogov, da se mi je zdelo zanimivo iti tja. O plezanju v Kanadi nihče ne ve ničesar, meni je pa kanadski prijatelj Julien razlagal, kakšna je tam plezalska scena, in prav to me je pritegnilo. Poleg tega me je zanimala tudi francoska kultura v Quebecu, saj sem precej časa preživel v Franciji, malo znam tudi francosko, in me je zanimala razlika med Francijo in Montrealom.

Kaj si v Kanadi sploh plezal? Kakšen je stil plezanja?

V bistvu sem fifty-fifty plezal športno in trad. Športno plezanje je recimo take kvalitete kot v Sloveniji, je pa plezališč manj. Mi imamo veliko srečo, da so plezališča pri nas vseeno dokaj skoncentrirana. Tam je veliko dobrih plezališč, a se je treba do njih kar dolgo peljati. Stil je drugačen, večinoma gre za granit oziroma za granitu podobne kamnine. Imajo dobre balvane. Trad, ki sva ga plezala z Emilie, je pa v bistvu tudi precej kul. Bila sva na enem placu, ki zgleda podobno kot Valle del Orco, kjer so dobre večraztežajne trad smeri z dobrimi počmi. Pa Cap Trinite.

Kako je bilo v steni Capa Trinite?

Zanj mi je povedal že Julien oziroma njegov brat, ampak nisem vedel, če mi bo tudi dejansko uspelo priti tja; zdelo se je skoraj preveč avanturistično. In sem ves čas malo zbadal folk, češ a je kdo za Cap Trinite. Ko je bila Emilie za, sem bil res zelo vesel. Veliko sva se ukvarjala s tem, kje bova dobila kanu. Ko sva dejansko šla, je bil res dober trip. Štirje zelo intenzivni dnevi – najprej veslaš, nato plezaš cel dan in na koncu spet veslaš nazaj. Stena je visoka 250 metrov, tako da so smeri dolge pet do osem raztežajev.

Po enem mesecu v Kanadi si se prestavil v ZDA, kjer sta se dobila z Davidom. Kako je bilo v Yosemitih?

Imela sva plan, da poizkusiva prosto preplezati El Cap. Več ali manj celo poletje sva trenirala za to, in ko sva se dobila v Ameriki, sva imela že vse splanirano. Najprej sva se dva tedna še malo vplezavala za naskok na Freeriderja. Bila sva zelo usmerjena k temu cilju. Kar moram povedati, je to, da sem, ko gledam za nazaj, res vesel, da nama je uspelo, glede na to kakšna Kekca sva bila, čeprav je David alpinist, čeprav sam plezam že precej časa in kljub temu, da sva se temeljito pripravljala.

V Yosemitih si tudi balvaniral, med drugim si preplezal Midnight Lightning. Kaj lahko poveš v zvezi s tem?

O tem balvanu sem bolj sanjal kot realno upal, da mi bo uspelo, ker je res težek. Balvaniranje v skali mi je zakon, tako da sem ta balvan res moral probat. Balvan leži leži sredi Campa 4 in odločil sem se, da ga bom poizkušal, dokler ga ne preplezam.

Sta se v Camp 4 švercala (tako, da se prijavi zgolj eden od dveh članov naveze)?

Ja, sva se. Najprej sva mislila, da je to s plezalskega stališča etično, češ da če se prijavi zgolj eden, ne zasedeš prostora nekomu drugemu. Na koncu sva ugotovila, da bi se, če bi se prijavil tudi David, spremenilo zgolj to, da bi si delila bearbox. Švercanje je tako rekoč del mita o Yosemitih, sploh če pogledaš Valley Uprising.

Sta bila deležna kakšne kontrole?

Kontole so le na višku sezone, se pravi poleti, ko je največ turistov. Sem pa slišal že za ljudi, ki so jih iz Campa 4 vrgli že za manjši prekršek, kot je to, da se ne bi prijavil. Sam z rangerji nisem imel nobene slabe izkušnje.

Iz Yosemitov sta šla z Davidom v Bishop. Kako je bilo tam? Je bilo mraz?

Bilo je mraz za najine razmere, za pravega bolderaša je bilo najbrž še kar toplo. Sam sem en teden z veseljem užival v balvanih, ki so mi bili res všeč. Preplezal sem tudi nekaj highballov, čeprav me je bilo strah. David je plezal malce manj, saj so ga boleli komolci, je pa šel v hot springs, tako da se je tudi on imel fino. Meni hotspringsov žal ni uspelo obiskat, kar je mogoče edina stvar, ki jo obžalujem glede tega tripa.

Kam si šel iz Bishopa?

Po Bishopu sem šel za en teden v Red Rocks, od koder je šel David domov. Plezal sem balvane in poči ter splezal dva najboljša roof cracka tam. Imel sem srečo, da se je obrnilo tako, da sem imel ves čas super soplezalce, ki so bili pripravljeni skupaj z mano hodit v težke sektorje. Nekaj časa sem plezal s Chalujem, kar je vedno precej zabavno. On me je spoznal s Kathy, s katero sem plezal te strehe. Malo smo hengali tudi v casinojih, kjer sem zagemblal en dolar, dobil nisem nič. Bilo je mraz in močno je pihalo.

Kakšna je razlika med počmi v Red Rocksih in v Indian Creeku?

V Red Rocksih so cracki bolj redki, čeprav je kljub temu nekaj hudih splitterjev.

Kako je bilo v Indian Creeku? Je upravičil svoj sloves?

Je, ja. Sicer je celo območje okoli Moaba polno plezanja v hudem peščenjaku, tam so desert towers, ki so res impozantni in zdi se mi škoda, da nisem splezal na nobenega od njih. Glede na to, da sem bil sam in brez avta, je bila logistika malce bolj zapletena, ampak že to, da sploh greš v Indian Creek, je nepozabna izkušnja. Tam sem bil dvanajst dni in z lahkoto bi ostal tudi dlje, po tem času se ga še zdaleč nisem naveličal. Poči so res dobre, pa res je zabavno, ker to ni nek zajeban trad, v bistvu gre skoraj za športno plezanje. Poleg tega je vse enoraztežajno, na vrhu smeri pa so svedri, tako da gre res skoraj za športno plezanje. Na nek način je še bolj udobno kot frikanje, saj si lahko narediš svedrovec kjerkoli.

Tam si preplezal precej težkih smeri. Bi kakšno posebej izpostavil?

Najbolj bi izpostavil Belly Full of Bad Berries. To je štirideset metrski previsen off-width. Predvsem zato, ker sem, ko sem jo poizkusil prvič, mislil, da se ne bom nikoli mogel zatakniti vanjo. Potem se je izkazalo, da v bistvu sploh ni tako grozno. Mislim, je grozno, ampak se da… Gre predvsem za vprašanje kondicije. Moraš znat džemat, moraš imet osnovno idejo, kaj je treba narediti, ampak to je zelo lahko poštekat. Off-widthi, ki se jih pleza po kakšnih čudnih kotih, pa takšni, ki so neparalelni in razbiti ali kaminski, se mi zdijo bistveno bolj zahtevni, vsaj iz vidika tehnike.

Potem si šel surfat. Za koliko časa in kako je bilo?

Za en teden. Srečal sem ljudi, ki so šli v San Diego, in so me bili pripravljeni vzeti s seboj, Potem smo teden dni hangali po San Diegu, surfali, kolikor se je dalo, bili so dobri pogoji, valovi veliki. Meni je bilo itak the best, ker sem surfal prvič, po mojem sem tudi prvič plaval v Pacifiku. Voda je bila precej topla, pa malo namakanja se je zelo prileglo. Bil je tak lep downtime; veliko smo pojedli, veliko spali. Bilo je super.

Po surfanju si šel še malo plezat. Kam in kako?

Po San Diegu sem šel do konca še v Joshua Tree; skoraj za dva tedna. Vmes sem na hitro obiskal še Suicide Rock in Tahquitz, to je taka malo manjša granitna stena, kjer so pionirji Yosemitov trenirali za Yosemite. Tudi ta izgleda podobno kot Valle del Orco in nudi odlično plezarijo. Tam sem preplezal dve odlični večraztežajni smeri, veliki klasiki. Zatem sem bil dvanajst dni v Joshua Tree. Bilo je odlično. Je tak malce poseben plac, ki ima super kombinacijo kul scene, saj ni prav veliko težkih linij; zdi se mi, da zato tu ni toliko ljudi, ki bi se pehali zgolj za ocenami, ampak se pridejo predvsem imet fajn in zaradi odlične plezarije. Kemp je najboljši možen, leži sredi balvanov, do prve smeri pa imaš mogoče pet korakov. Teoretično moraš sicer plačati vstopnino v nacionalni park, čeprav se temu lahko izogneš, če se pripelješ ponoči. Narava je res lepa, taka »vesoljska« puščava, povsod so joshua tree drevesa, ki izgledajo kot kaktus na vrhu drevesa. Plezarija je izredno zabavna. Trad je malo bolj zakompliciran kot v Indian Creeku; moraš precej razmišljati, kam boš kaj zataknil. Spet sem uporabljal tudi jebe, ki jih v Indian Creeku pospraviš povsem na dno nahrbtnika. Vse skupaj je malo večji izziv, na koncu koncev pa je bolje, da ne padaš preveč.

Odkod si letel domov?

Domov sem letel iz Las Vegasa. Dan po tem, ko sem prišel domov, sem že šel plezat.

Kakšni so tvoji cilji za naprej. Kako boš izkoristil to prosto leto?

Razmišljal sem, da bi šel za dlje časa v Dalmacijo, sicer pa bom šel v Španijo vsaj za en mesec, rajši za dva. Spomladi bi rad šel v Font. Pred poletjem bi rad nekaj časa preživel tudi v hudih večraztežajkah v Verdonu in v Alpah, poleti pa bi rad zopet šel nekam za več časa, spet v kakšno veliko steno.

Misliš, da boš imel kakšne težave, spraviti se nazaj k študiju.

Oh ja, gotovo. Ampak s tem se za enkrat še ne obremenjujem. Če ne drugega, bo tudi še po študiju dovolj časa za vse.

Hvala za intervju!

Prosim.

S Pintijem se je pogovarjal Peter Mastnak Sokolov.

Komentarji