Foto: Bram Berkien

Iskat moraš dnevne zmage, dnevno si moraš hranit dušo.

Domna ni treba posebej predstavljati. 23 letni zmagovalec skupnega seštevka svetovnega pokala v letu 2016 prihaja iz Radovljice. Njegov največji skalni dosežek je smer Thor’s Hammer v Flatangerju na Norveškem z oceno 9a+. Domen si že dolgo želi postati tudi olimpijski prvak. Poglejmo, kateri dejavniki so pomembni na poti do olimpijskega zlata.
Intervju je besedilno očiščen, a le prva tretjina; preostanek za pristen občutek ostaja izven okvirov klasične pravilne slovenske besede. Tako kot Domen. Intervju sta avtor in Domen posnela v starem radovljiškem centru ob pitju metinega čaja. Besedilo je bilo urejeno po dveh izpraševalčevih treningih v Podvinu. Za podlago k branju Jerry priporoča naslednje: Anoushka Shankar, Land of Gold, live at Gastonbury 2016.

Domen, ne bom te vprašal, ali bolje kuha Janja ali Joži (mama) ;). Ali drži, kot to pove oče Pavel, da je ni gostilne oz. slaščičarne, ki bi imela boljšo hrano, kot jo na mizo postavi mati?
To je res ja. Tako kot mami kuha in peče slaščice, ni nikogar. Že od nekdaj jo nagovarjam, pa drugi tudi: »odpri slaščičarno, kva zej une majce rišeš!« Ko grem ven jest, vidim, da ima res talent. Tudi vsi ostali so zelo veseli, ko spakira malo več za sabo.

Ali prehrano jemlješ vsaj 25% tako resno kot trening? Kolikšen je delež prehranskih dopolnil, vitaminov, beljakovin…?
Jem, kar mi paše. Vedno bolj ne maram sladkih pijač, tudi sicer ne maram sladkorja. Moja večja slabost je čips oz. druge slane stvari. Sicer pa rad jem zelo raznoliko, rad imam solato in sadje, pa meso. S prehranskimi dopolnili se še nisem začel ukvarjat, upam, da mi nikoli ne bo treba; čeprav verjamem, da prehrana lahko pomaga. Čutim pa, da lahko s samim treningom še veliko naredim. Ko bom videl, da se je ustavilo, bom poizkusil tudi s tem.

Vemo, da je bila prvina plezanja stradanje, znane so zgodbe o dekletih, ki so pristale na infuziji… Kako ti gledaš na to, se odrekaš in si praktično vseskozi lačen, kot je povedal skakalec Robert Kranjec?
(smeh) Jaz sem vedno lačen, ampak tudi veliko pojem. Res ne pazim. Verjamem, da če cel dan plezam oz. treniram, se ne morem zredit.

Na treningih ješ…
Banane, oreščke, kako čokoladko, zategnem kak Red Bull.

Sendviči?
Kruha pa res ne, včasih sem ga, ampak zdaj pa bolj natural. Mogoče pa res tukaj bolj pazim. Rad jem stvari, ki zrastejo, ki niso 100x predelane.

Koliko se ukvarjaš s strokovno literaturo, raziskovanjem pravilnih pristopov sam? V preteklosti si veliko delal samostojno in prisluhnil reprezentančnim trenerjem tokom reprezentančnih treningov. Bi lahko rekel, da se je sodelovanje s plezalnimi trenerji stopnjevalo?
Definitvo sem se veliko naučil skozi leta, zamenjal sem veliko trenerjev, od vsega sem velik potegnil. Pomagalo mi je to, da sem bil sam, da sem premlel vse te stvari, jih postavil na pravo mesto in videl, kaj meni najbolj ustreza. Verjamem v to, da če sam do nečesa prideš, dlje cajta ostane v teb. Če si na tekmi znaš une občutke za nazaj najdt sam… Sej so mi že razni trenerji pomagal pred tekmo, prej ko sem bil mlajši: »ej sej bo u redu, dobr si naštiman…,« sam nekak nikol nisem verjel tem besedam. Se mi zdi, da ženske to z lahkoto nardijo. Pr men je pa tko, da sm mogu vedno na svoji koži začutit. Ja, to je najbolj špilal pr men.

A bi potem lahko rekel, da nisi stopnjeval sodelovanja s trenerji, da se še vedno bolj držiš svojih načel oz. načinov treninga?
Najbolj sva se zadnja leta zaštekala z Romanom Krajnikom, največ sem od njega odnesu, takrat se je začel tud preboj v svetovni pokal. Ful zaslug dam njemu. Zdej, ko se je reprezentančno vodstvo zamenjalo, sem spet začel bolj na svoje, delam pa s kondicijskim trenerjem Dejanom Lenartom. Poleg plezanja je zlo pomembno še kej drugega, ker ko začneš pri plezanju rint v neke specifike, je fajn, da ti kdo pokaže še kej drugega, se mi zdi res ful koristno.

Kdo so trenutni trenerji – mojstri slovenske plezalne reprezentance in kakšna je frekvenca reprezentančnih treningov?
Zdej se dobimo enkrat, maks dvakrat na teden, se mi zdi, da se tud zdej super dela, ampak verjamem, da se mora neko zaupanje vzpostavit. Vsaj jaz tako na to gledam. Tudi pri Romanu sem takrat rabu par let, da sem mu začel zaupat. Pr men je vedno tako. Reprezentančne treninge več al manj jemljem, ko se dobim z ostalimi močnimi fanti, pa skupi plezamo kolegi. Se mi zdi, da iz tega ful potegnem, se gledaš in se naučiš, ko je nekdo nek gib bolš naredu, razmišljaš al bi tud ti tko ohka naredu, al bi skompenziru, al to res mogoč pr men ne funkcionira. Te stvari so mi na skupnih treningih res koristle, da pa mi je še kdo kej povedu, mi je pa definitivno pomagal, ker sam sebe v določenih trenutkih ne vidš najbolj.

Je kdo specializiram posebej za kater segment treninga, za kondicijo, tehniko, za bolderje, težavnost?
Trenutno ne, dela se skupi. Vsi zej boldering na začetk leta žuljo. Zej jest ne vem, osebno jest, če ne bi bolderjev treniral, če bi se res skoncentriral samo na težavnost, bi v začetku leta ful na bazi delal, pa bi se kasnej bolj bolderingu posvetu. Jaz ne bi tko delal, kot se dela zdej. Večina pa tko dela. To je moje mnenje – kdor bo ta intervju bral. Če ne bi letos tekmoval obojga, bi začetek leta ful na bazi delal. U štartu bi šu za nekaj cajta v skalo, pa tam čimveč smeri zlezu, potem bi delal čist na klasični kondiciji, pol bi šu nazaj v gym, na konc bi probal pa pilt power pa specifične gibe pred samo tekmo. Se prav maksimalno moč, ker zdej tud na težavnosti nikol ne pride do tega, da bi te navil, ker je blo preveč gibov, ampak te enostavno pobere al pa navija sam v eno roko, zarad tega, ker si en grif mal narobe zadel. In res nikol ne padeš, ker bi te navil, saj pr men se tko dogaja. Vzdržljivost sem vedno imel. Bolj je bil problem v neki specifični moči. Al pa me je pobral, al pa neke tenzije nisem mogu držat, morda prešvoh core (op. p. trup), al pa karkol, mogoč predolg gib. Zadnja tri leta, od kar se mi je v svetovnem pokalu začel ful dogajat, sem med samo štrik sezono več al manj bolderje plezal. Pa sem bil bolj vzdržljiv kot kadarkol. Sicer ne na dolgi rok, ampak za un en šuš pa ja, za smer ali dve na dan, sem pa lahko več gibov naredu, več težkih zapored.

Sodeluješ s strokovnjakom za kondicijski trening, kako to poteka?
K njemu grem trikrat na teden, sred februarja sva začela. Ponavad zjutraj naredim še svoj trening na steni, nato pri njemu 1,5 do 2h ne mirujem. Med določenimi vajami na treadmillu (op.p. tekaška steza) laufam in se med tekom spočijem, kar je dobra baza; telo se je navajeno spočit, medtem ko dela. V osnovi piliva neke stvari, ki mi res ne grejo. Npr. res mam probleme z nogami. So čist prešvoh, zlasti pri bolderingu mi navzkriž hod slab odriv, ko se je v plati treba na eni nogi dvignt, to me dostkrat štrafa, tud zdaj v Meiringenu (op.p. nedavna balvanska tekma za SP), ko mi je zmanjkalo do polfinala. Dnevno mi dosoli treninge – ko ravno mislim, da sem neki zmagu – da se skoz matram. Se bo pa to pred tekmami vsekakor zmanjšalo. Zdej to poizkusno počneva. Rekel sem si, ajde gremo probat neki novga. Letos ni svetovnega prvenstva. Verjamem tudi, da se bo to šele naslednje leto poznal. Sicer pa pri določenih stvareh že čutim konkreten napredek. Zlasti za moje noge pa trup se pozna. Gibe znam delat na drugačen način. V glavnem delava na TRXu, pa na neki mašini, k dela na principu elastik, sam da je konstantna sila, reče se ji Keiser.

Ali obstajajo bistvene spremembe v tvojem pristopu glede na prejšnjo sezono?
Moj klasični trening ostaja enak. Moj plan ostaja tak: mel sem plan, ampak v bistvu nisem mel plana. Jaz po vsaki tekmi zanaliziram, kaj mi je manjkal, kje so ble šibke točke in to potem pilim. Vedno sem delal tisto, kar mi ne gre in pri tem še vedno vztrajam. V osnovi delam enako kot prej, to s kondicijo pa je le še dodatna stvar.

Poškodba hrbta te je lani posedela za več tednov, kako si trenutno, kaj delaš kurativno/preventivno, odkar si imel težave s hrbtom?
To se mi je začel dogajat konec leta 2015, ko sem začel čutiti konstantne bolečine v hrbtu. Mislil sem, da je muskelfiber oz. da sem pač preteral. Ampak se s časom ni uredil. Bolel me je po dnevih počitka. Šel sem na preglede, in ja – povedal so mi, da zgoraj sem se razvil v deca, spodaj sem pa še kar 10 let star. Posledično mi krivi hrbtenico, ker nisem sorazmerno razvit. Samo plezanje razvije zgornji del hrbta, tudi sam sem zadnja leta začel delat bolj na moči, mogoče mal preveč ročkanja, kjer izključiš spodnji del. Tudi s tega vidika sem se odločil za bolj raznolik trening, da se mi telo popravi, in dejansko so bolečine izginile. Dodatno sem si zdej zagotovil fizioterapevtsko pomoč, redno hodim delat preventivo k Juretu Bornšku, v center zdravja AS.

Ti pot predstavlja veliko nevšečnost, kje se dobivata za kondicijske treninge z Dejanom? Happygym je v Ljubljani, doma si v Radovljici.
Ponavadi oboje naredim hkrati. Sicer pa sem načeloma trikrat, štirikrat tedensko v Ljubljani, da grem na vojsko, na Red Bull, tko da pač – šiht.

Te obveznosti s sponzorji so tedenske?
Ne, na Red Bull sicer grem dvakrat tedensko, da se zmenimo za naprej. Ja, se kar dogaja. Redno sem aktiven na družabnih omrežjih.

Sledilo bo nekaj klasičnih vprašanj o treningu. Kako pogosto treniraš?
Zdej sem zmanjšal, včasih sem delal tudi sedem treningov skupaj, zdaj delam po dva, tri treninge skupaj, čemur sledi dan počitka. Zadnje čase na dan počitka naredim trening pri Dejanu, tko da mogoče cel teden ni pavze. Vsak dan sem nek del telesa uničil, mal pokompenziral stvari. Ja lahko bi rekel, da na steni naredim manj treninga, ampak po urah je pa še vedno isto.

Koliko časa trajajo treningi?
Šestkrat tednsko sem na steni nekje tri ure. Kondicija trikrat tedensko, še dodatni dve uri.

Kaj pa campus?
Ko rečem stena, je mišljen campus. Za začetek sezone čutim, da je to najboljše za moč prstov. Kasneje, ko se bližajo tekme, je več plezanja, da se naučim uporabljat to moč. Ker največkrat sem se na campusu res noro počutil, potem pa nisem znal plezat. Zdej recimo ne delam campusa (op.p. pogovarjala sva se 13. aprila 2017). Ker zdej z nekim ročkanjem ne bom nekega preskoka v moči prstov naredil, zdej je treba izpopolnit vse, da deluje pri plezanju na steni.

Ročkanje se zdi zelo pomemben del treninga, poleg campusa?
Vsekakor, sploh ker se dostikrat zdi, da je problem pri campusu, ker si vseskozi naravnost, pri ročkanju pa je trup vseskozi napet, zlasti ko si daješ čudne pozicije. Včasih sem si mislil: oh kako čudno ročkalico je nekdo sestavil, ampak ne – bolj je čudaška, boljša je. Res te presenet, kakšne stvari lahko poročkaš, recimo na stran obrnjene grife. Moment, lega telesa.

Se ti zdi tehnika plezanja pomembna, koliko se ji strukturirano posvečaš in kako?
Kar sem se res lotil, so skoki; to sem si sestavil in žulil… Še vedno sem mišljenja, da ko začutiš, da to pa ne bo šlo, kar si sestavil, si poizkusiš naredit malce lažje, da komaj narediš, potem poizkušat delat težje variante istega gibanja. Podobno stvar vedno težje. Ampak vedno v novem balvanu. Ker neki, kar res ne morem, je ponavljat iste smeri. Motiviran sem le za novo stvar, z izjemo v skali.

Motivacije ti nikoli ne zmanjka?
(op. p. se mu kar posveti iz oči, res z žarom) Nikol ne zmanjka, vedno maš nove kombinacije na steni, posledično sem vedno motiviran.

Na primer, danes?
Sem vstal ob 6h, pojedu zajtrk, ob 7h začel trenirat, ob 10h sem bil v Ljubljani. Ob 14h na kondicijskem treningu. Pol pa neki pojest in na kavč odpisovat.

Kje najpogosteje treniraš?
Večinoma v Podvinu.

Kaj misliš o olimpijskem formatu? Slišali smo, da če si dober v dveh disciplinah, ni toliko skrbi glede tretje in da ne gre za seštevek, ampak za zmnožek rezultatov?
Ja zmnožek, zgleda enako kot pri kvalifikacijah težavnosti; npr. vrh v eni smeri in da si bil edini na vrhu, hkrati pa se ti v drugi smeri povsem ponesreči, si še vedno med prvih deset; eksponentno se povečujejo točke, manj kot jih imaš, boljši si. Na OI bo enako, če si v eni, al pa še boljš, v dveh disciplinah res dobr, ni za skrbet za ta tretjo.

Kako boš treniral zanj? Hitrost?
Jaz osebno res ne maram hitrosti. Pa ne zato, ker ne bi bil hiter, lahko sem hiter. V duelu mi gre, zdej v Sočiju sem bil drugi, pa je bla dobra konkurenca. Sam to je men skregan z logiko, vedno isto smer drgnt. Smer je lahka, če bi smer otežil, vedno drug naklon, bi se to z veseljem šel. Ker jaz plezam zato, ker mi je fajn, ker uživam; da bi pa začel trenirat nekaj, kar mi ni všeč, da bi zdaj nekaj samo zaradi OI delal, je tko nekak, kot da bi zdej začel plavat. Ja, vedno mi je glavno veselje – če ni veselja, potem ni nič. Ne bom pa nikoli rekel nikoli, ker mogoče mi pa zapaše. Tudi hitrost sem dve, tri leta nazaj že tekmoval, na svetovnem prvenstvu, pa ni blo tako slabo. Prvi poizkus je bil 11.7 sekunde, kar ni slabo, bi se dal precej izboljšat. To je men zabavno enkrat na tri tedne. Ne pa redno. Bil bi sicer super trening za eksplozivnost, koordinacijo. Sam ne isto smer.

Tehnično gledano, morda hitrost plezanja pri štriku? Če se naveževa na Ondro, on pleza res hitro.
Adama vsi vidjo, da pleza hitr, čeprav to sploh ni res. On ma ritem, česar pa večina nima oz. ne zna. Večina se zanaša na moč, on pa pleza z ritmom. Zato zgleda hitro, on že v gibanju ve, kater gib bo sledil, on se postav in eksplodira dalje, niha. Tudi z njim smo že tekmoval hitrost, pa ni hitr, ampak duel pa res hara. Se strinjam, to je res pomembno, in to s treningom hitrosti dobiš. Ampak ne v vedno isti smeri. Dobit moraš ritem v čudnih, vedno novih gibih. To pa treniram. Dostikrat grem težko smer čimhitrej – z vajo prideš do ugotovitve, da če dobro vizualiziraš, lahko dosti stvari prehitiš, da te ne navija. Res dobra stvar. Ampak deluje tudi drugo, ker tud Adama je dostikrat povozil, da je plezal preveč ritmično. Pri plezanju ni pravila. Preveč se prilagajat neki stvari in zgubljat svoj talent, to ni cool.

Kaj pa raztezanje, obstajajo različne teorije…
Precej sem delal špage itd, statičen strečing, kar me je pripeljalo res deleč, ampak na tleh. V steni pa ni tko, zdej, ko z Dejanom delava, delava na prenosu moje gibljivosti na tleh v uporabo na steni, manjkajo mi mišice, da bi nogo dvignil v špago. Lahko zvijem hrbtenico v vse čudne pozicije, sam v steni pa ne. Vidim, da nekateri so na tleh trdi, ampak v steni pa lahko nekaj naredijo, jaz pa ne. Kako? Zdej delava vse aktivno, fascialni strečing. Poizkušam raztegnit celo verigo, v gibanju, kar mi daje še boljši občutek. Ker včasih sem delal res dolge špage, pa globoke predklone, ampak sem se potem tko mal mehko počutu; ko sem hodil po cesti, sem se kar mau zibu, nisem čutil prave moči, nisem pa vedel, da je delno razlog tudi statični strečing. Sej, ko se ogreješ, se spet vzpostavijo mišice. Aktivni strečing, to je to!

Kaj je tvoj največji talent, kje si najboljši?
Da se v steni znam umirit in pogledat pet gibov naprej, in jih povezat. Ker čist od podna hitet, pa sam na enem delu počivat, to pri meni ne deluje. Kdaj se je tako zgodil, ampak povsem spontano.

Kje misliš, da je tvoja največja rezerva, da postaneš še boljši? Kondicijsko?
Nekaj hitrost, pa eksplozivnost, koordinacija, moč nog. Tudi v samem pristopu k plezanju, jaz res najdem neke obvoze, jih pa moram na treningu izključit, da bom napredoval – spet pa ne preveč, da te ne zbega, ker se ti lahko zgodi, da še na tekmi izključiš svoj talent. Ja, vedno več treniram, ampak v pripravljalnem obdobju delam na moči, še vedno se znam znajt, pri moči imam še veliko rezervo.

Kako vidiš razvoj plezanja? Kako bo zgledala plezalna scena čez 5 let, reciva tekmovalna?
Težko je reči. Če se bodo OI obdržale, in če bo plezanje rastlo kot zdaj, se bo mentaliteta zelo spremenila. Vedno manj bo skupnih ogledov, ne bo hecov. Npr. midva z Jakobom pred zadnjim kranjskim finalom, sva se res šalila tik pred ogledom. Ja, vidm, da to zgineva. Kljub temu, da sem res z vsemi dober in si blizu, se opazi, da je vedno bolj resna scena, da kdaj kdo kaj na ogledu tudi zamolči. To se zlasti vidi pri ženskah – ne marajo si povedat stvari, vsaka zase. Včasih se morda celo zazdi, da poizkušajo ena drugo na finto vržt.

Kateri so letošnji tekmovalni cilji, poleg sproščenega in dobrega plezanja, kaj konkretno? Ali upaš izpostavit nek konkreten cilj?
Pričakovanja so vedno hudič in so me že kdaj pokopala. Vsekakor je cilj ponovit lanski uspeh. Vse bom naredil zato, ne bom se pa žrl, če spodleti, ker je to težko naredit, vem, da sem sposoben. Če bom po povratku iz Azije pridno delal (op.p. Azijska turneja je bila sestavljena iz treh balvanskih tekem svetovnega pokala) – plan je se res pripravit na štrik – je izvedljivo ponovit. Je pa letošnji cilj preskok v bolderingu. Kot uspeh bi si štel, da pridem na štenge, al pa, da pridem dvakrat v finale. To bi mi pomeniu več kot zmaga v težavnosti. Oboje mi veliko pomeni, oz. imam težavnost in bolderje res rad. V težavnosti sem od nekdaj bil bolj samozavesten in bolj verjel vase. Tudi moje telesne dispozicije so naklonjene štriku, ampak res bi mi pomenilo, da izpilim bolderje. Tudi težavnost gre vedno bolj v stil balvanskega plezanja. V zadnjih letih se ne spomnim, da bi padel, ker me je navil, ampak zaradi pretežkega giba. Več sem treniral bolderje, postal močnejši, gibi so mi postali lažji in sem se počutil bolje. Verjamem, da je to pot.

S katerimi sponzorji sodeluješ, kakšni so najbolj zanimivi skupni projekti? Lahko namigneš na kaj norega na vidiku?
Red Bull, Five Ten in zaposlen sem pri Slovenski vojski. Pri Adriatic Slovenici sem dogovorjen za terapije. Mamo nore ideje, ampak med sezono speljat nekaj takšnega, da bodo ljudje rekli wau, ni časa. Plan je, da takoj po Aziji, ampak realno ne vidim časa. Realno sem že zdej hudo našpičen, da se takoj zaprem v Podvin in začnem žult do konca.

Kdaj počivaš, kdaj si vzameš pasivni počitek, da se telo res spočije?
To res samo na koncu sezone. Npr. lani sva šla po prvem delu sezone z Janjo mal na morje v Baško, za tri dni. Blo je prav odlično, to je to. Karkoli več pa na koncu sezone. Lani sem prvič po 14. letu bil na dopustu, da nisem plezal, 9 dni Sejšelov. Dodatno počitek še po prihodu domov – nič plezanja skupaj 20 dni. V zadnjih šestih letih nisem naredil nikoli več pavze kot tri dni skupaj. Pa še lani tega ne bi naredil, če si zadnji plezalni dan v letu 2016 ne bi natrgal kite prsta v Biciklu (op. p. legendarna slovenska 8c+ v Mišji peči, Tadej Slabe 1992), z Janjo sva bla v Mišji, tko mal. Naredil sem res dober poizkus, padel sem na zadnjem težkem gibu, v bistvu sem že držal grif, pa mi je noge odnesl, kito raztegnl, ampak sej me je že prej opozarjal, bil sem res utrujen. Ko je pritisk po tekmah popustil, je res vse za mano prišlo, po enem treningu sem bil utrujen… Zato daljša pavza, ki pa ni pomagala. Moral sem začet plezat in prst obremenjevat do ravno prave mere, stalno sem čutil nekaj bolečine, ampak sem šel do meje, ko sem še čutil moč, ne pa tik čez mejo, ko bi preveč zaskelel. Zdaj je v redu. Vzporedno sem hodil na laser, plus dry needling. Bornšek (op.p. Jure Bornšek, nekdanji reprezentant, priznan fizioterapevt) mi je vsakič znova konkretno premasiral prst.

Kako je s konkurenti, koliko je interakcije mimo tekmovalnega cirkusa? Trenirate kdaj skupaj?
Ne treniramo skupaj. Sva pa z Jakobom naredila dva poštena roadtripa skupaj, na Norveško in v Španiji sva bla en mesec. Mamo se res najboljš, to mi res veliko pomeni.

Vemo, da si Magnusa in Jakoba večkrat vlekel nazaj, da se nista stepla v znanih kranjskih pajzlih po zaključni tekmi SP.
Magnus je na žurkah še posebej eksploziven, Jakob ne toliko, se pa postavi v bran, če nekdo napade prijatelje. Takrat v tistem trenutku je bil Magnus mal užaljen, ker sem preprečil pretep, ampak na dolgi rok mi je verjetno lahko hvaležen. Nikoli ne veš, kako bi se končal.

Plezalni prijatelji iz mladosti, ohranjaš kakšne stike?
Premalo. Toliko sem naokoli, reprezentanca je omejena na dva, tri tekmovalce, ki hodimo na vse tekme, smo pa res veliko okoli. Če hočm formo držat, je plan jasen, časa ni. Po treningu sem običajno tako utrujen, da se mi ne gre zvečer neki dobivat. Sej včasih mi je žal, ampak enostavno ne gre. Jaz po treningu takoj razmišljam, kako se bom spočil in naslednji dan spet treniral.

Koliko spiš?
Povprečno 9h, drugače sem siten. To je res pomembno, jaz ne delujem, če ne spim vsaj 8h.

Kaj misliš, da je ključno za uspeh mladega plezalca? Ko pogledaš nazaj, kaj je bilo odločilno za tvoj napredek v plezanju?
Glavno je veselje. Da ne razmišljaš, kolk trenirat, kaj vse izpilt, da boš dobr… – treba je uživat. Sam sem zares začel trenirat pri 18ih letih. Men je na treningu vedno fajn. Čutit moraš užitek in potem verjameš v to. Iskat moraš dnevne zmage, dnevno hranit dušo. Sicer pa kot otrok čimveč plezat v skali, čimbolj raznoliko, ne sam tistega počet, v čemer si dober.

Kaj bi na kratko sporočil predanim mladim plezalcem, zakaj se je v plezanju vredno boriti, če odmisliva tekme.
Mene je plezanje res veliko naučilo, ogromno stvari. Najbolj pa me je prevzel občutek oz. zavedanje, da kljub hudi utrujenosti še vedno ne veš, kakšen je naslednji gib, splača se vztrajat v eni stvari do konca, v smeri, v življenju. Nikol ne veš, kakšen bo naslednji grif, naslednja vrata, kaj se bo odprl. To te plezanje nauči: nauči te bit trmast, iznajdljiv, da imaš neko vizijo, ki jo hočeš doseč.

Kaj ti pomeni plezanje v skali? Kaj te v skali najbolj motivira?
Zaradi skale imam tako rad ta šport. Samih tekem se bom enkrat najedel, skale nikoli. Toliko kot je nekih področij, lokacij, smeri, nekih novih stvari, kjer se lahko preizkusiš. Na tekmi je en trenutek, ena ura, 6min, ko si, al pa nisi. Lahko si dobro plezal, ampak ni to bila tvoja maksimalna zmogljivost. Včasih sem bil v skali bolj nervozen kot na tekmi, ker sem se tam želel dokazat. Borba s samim seboj.

Koliko skale si lahko privoščiš, kak poseben cilj za letos, neka nora ideja?
Sicer zadnje čase precej zapostavljam skalo zaradi tekem. Ampak ta občutek, ko neki v skali splezaš na svoji meji, to res dlje časa ostane v teb. Imam nek projekt v Topli, sam je specifičen, potrebne so razmere, rabim pravo kožo, ker ko si dolgo veliko na plastiki, se ti ta spremeni in ni nikol pripravljena za ostre minimalce. Če grem zdej gor, primem dva krimpa in sem zaključil, drugega poizkusa ne moreš naredit, za tekme tudi ne moreš trenirat brez kože. Na žalost zdej ni časa, morda na koncu sezone, začetek prihodnje? Bil sem blizu, manjkal mi je le še en gib. Povezal sem jo do zadnje četrtine, padel gib in splezal do konca.

Se spet kaj vidimo v PCL, prideta z Janjo na kak individualni trening ali so smeri na štrik prelahke in bolderca založena s samimi šalcami? ;)
Za boldering mi je top shit, ker se vse najde. Za sam štrik pa manjka naklona. Danes so tekmovalne smeri res previsne, skoz napet trup. Sej je fajn plezat plate pa to, ampak za tekme morš bit konstantno na 45°. To najdemo v Mittendorfu, vsak teden za dan ali dva. Sicer pa bolderca Podvin.

Hvala za tvoj čas, držimo pesti za besno motivacijo in za ponovitev občutkov nore sezone.

Z Domnom se je pogovarjal in besedilo uredil Matjaž Jeran.

Komentarji