Širši javnosti si bolj kot plezalec verjetno znan kot glasbenik. Kako si začel s svojo glasbeno kariero?

V petdesetih letih so bili vsi, vključno z mano, navdušeni nad violončelom in tako sem se tudi sam vpisal v glasbeno šolo. Šlo mi je zelo dobro, nekaj letnikov sem tudi preskočil, saj sem veliko vadil – tudi po tri ure na dan. V bivši sedmi gimnaziji, ko sem bil star nekje šestnajst let, je eden od mojih kolegov znal dva akorda na kitaro. Punce so strmele vanj kot v boga, mene pa ni nobena “šmirglala”. Bil sem užaljen in tako sem violončelo pustil ter kasneje začel s kontrabasom.

Bil si član različnih glasbenih skupin, če se ne motim se je začelo s Starimi mački?

Ne, najprej sem začel v skupinah, v katerih smo igrali takrat še prepovedani boogie-woogie, vrsto rock’n’rolla. Kasneje pa sem naredil avdicijo in igral v Big Band RTV Slovenija, oziroma takrat še Radija Ljubljana, kjer sem igral pri pokojnih Bojanu Adamiču in Privšku, to je bilo med letoma 1961 in 1965. Potem sem emigriral najprej v Italijo, kjer sem igral tudi z nekaterimi bolj znanimi jazz imeni. Zatem sem leto dni igral na dvoru šaha Reza Pahlavija v Teheranu in ob Kaspijskem jezeru, pol leta sem bil v Libanonu, pa po Evropi… V glavnem, da te ne dolgočasim: veliko let sem bil “muzkontar”.

Kaj pa Godba vertikale?

Godba vertikale pa je zgodba, ki je zaradi tragičnega slovesa enega od članov še vedno neizpeta v meni. Pobudnik za Godbo vertikale je bil kitarist, moj dober prijatelj, ki ima izreden talent za kompozicijo. Najprej sva začela z vajami v duetu pri meni doma, potem se nama je pridružil še en kitarist – zdravnik, na koncu pa se nam je prikjučil še bobnar. Komponist in ‘avtor’ zasedbe je poskušal skladbe prilagoditi okolju, ki ga imamo radi – hribom. Iz tega je nastal kup kompozicij, posneli pa smo tudi tri CD-je. Žal se je zgodba končala zelo žalostno in je, kot že rečeno, še vedno neizpeta v meni.

Katera izmed plošč Godbe vertikale se ti zdi najboljša?

Rekel bi, da zadnja, ki smo jo posneli. Ena pred tem je vsebovala nekaj pevskih vložkov, kjer se nismo najbolje odrezali. Pa ne, ker kompozicija ne bi bila dobra, pač pa je šepala izvedba, dočim je bil ta zadnji CD, ki je zgolj inštrumentalen, kompozicijsko in izvedbeno dovolj dobro narejen.

Govori se, da si tekom kariere uničil tri base.

Se to res govori? Ko sem bil še mlad – sto let nazaj, sem igral v takratnem Baru Belvi, kjer sem spremljal Lada Leskovarja ob njegovih začetkih. Fantje smo včasih kaj spili. Nekega jutra, ko smo nehali z igranjem in je bil sneg, se nam ni ljubilo peš dol po hribu. Usedli smo se na bas in odsankali navzdol, nakar bas žal ni bil več uporaben. Drugi bas smo uničili na študentskem kampu v Ankaranu, ko smo ga ob štirih zjutraj uporabili namesto čolna (smeh).

Kaj pa tretji?

Tretji bas pa pravzaprav nikoli ni bil uničen. Je še uporaben, še vedno igram nanj.

Kot si že rekel, si nekaj časa igral na perzijskem dvoru… Govori se, da ste imeli na bobnih napisane telefonske številke.

Ko sem bil jaz v Perziji, leta 1968, je bil na oblasti še šah, za katerega moram reči, da je bil zelo prosvetljen absolutist. Spodbujal je študij, študente je med počitnicami pošiljal na podeželje, da so opismenjevali ljudi. V samem Teheranu so lahko dekleta hodila v minicah, ni bilo tako hudo, kot je danes. Na dvoru nismo smeli koketirati z gosti(jami), smo imeli pa na notnih stojalih napisano vsak svojo telefonsko številko. Na tem mestu ne bi želel preveč komentirati, saj bo ta intervju mogoče videla tudi moja žena (smeh).

Kaj pa sicer? Kako je bilo igrati za šaha?

Igral sem za tako imenovan en procent bogatih Irančanov, ki so mladino šolali v Evropi ali Ameriki. Ko so se le-ti vrnili domov, med počitnicami ali za stalno, so želeli poslušati enako glasbo, kot so jo imeli na Zahodu. Glavna osnova našega muziciranja je bil takrat ritem in blues.

Baje si v svojih časih vedel, stevardese katerih letalskih družb so najbolj postavne.

To je pa malce… mimo resnice. Res je, da so v Teheranu določene letalske ekipe po toliko in toliko urah letenja vedno spale v določenih hotelih in da smo se mi s temi ljudmi srečevali. Nič več ne bom povedal (smeh).

Kaj pa Tereza Kesovija?

Tereza Kesovija je pa… Točno, v Opatiji smo igrali, kjer je ona po mojem začela s svojo glasbeno kariero. Odlična glasbenica, šolana, kar se ji vidi. Pela je določene komade, ki smo jim rekli šlagerji, kjer je moral pianist na klavir igrati triole: tktktk tktktk. In ko je pevka odpela in je šel pianist po pijačo dol do šanka, so mu roke še vedno takole delale: tktktk tktktk. Sicer pa nimam nič za pripomniti – odlična glasbenica. Je pa sicer še ena zgodba, ki pa je na tem mestu ne bom povedal.

Sicer me je zanimala ravno ta….

Ne, ne povem.

Igral si tudi na številnih matičarskih žurih. Moji viri so izpostavili fantovščino načelnika na Vršiču.

Nič posebnega se ni dogajalo, nič takega, kar se ne bi tudi na ostalih matičarskih žurkah.

Šrauf in smreka?

Aha. Kako je že bilo? Plezali smo na neko smreko, vsi pijani, Šrauf pa je bil pobudnik tega. Ampak res ti ne bi znal tega povedati do konca, ker je bilo že zelo zgodaj zjutraj in nismo bili več najbolj sveži, če me razumeš? Smo pa po smrekah nekaj klatili, ja (smeh).

Kaj pa različni sprejemi?

Vedno sem rad hodil na sprejeme. Vedno sem bil in sem še navdušen matičar. Kadarkoli je bilo kjerkoli karkoli, smo bili vedno zraven. Sprejemi pa so, saj veš – taki, kot je treba. Najprej so uradni, potem pa niso več uradni, kar je super. Na nekaterih sem tudi igral.

Kako si začel s plezanjem?

S plezanjem sem začel že kar v letih, pri triintridesetih, ko sem bil štiri leta službeno v Pragi. Tam sem spoznal klapo, ki je plezala po peščenjaku, po katerem je Češka znana. Zvlekli so me na nekaj lahkih stolpov. Čisto sem ponorel, kupil opremo, tudi fantom sem priskrbel dobre vrvi, ki jih v Pragi ni bilo moč dobiti, jaz pa sem lahko hodil na zahod. Tako sem začel s plezarijo in še zdaj imam tam prijatelje, ki plezajo. Še lani sem za prvega maja plezal po češkem peščenjaku.
Takrat je bila še Češkoslovaška in šli smo plezat tudi v Tatre.

Kako si prišel na Matico?

Ko sem se vrnil v Ljubljano, sem začel poplezavati po Rimcu (Rimski zid op. p.) in Šancah, takrat namreč še ni bilo umetnih sten. Tam sem srečal klapo in rekli so mi, naj pridem. Pa sem prišel. Še zdaj mi je žal (smeh).

Kdo so bili tvoji mentorji, vzorniki in najpogostejši soplezalci?

Moj vzornik je bil žal pokojni Šrauf, najpogostejši plezalni partner pa Ničo Kregar, ki ga še zdaj spoštujem. Pleza bistveno bolje od mene, to pa zato, ker je šest mesecev mlajši, kar se pozna še danes. Moji idoli so bili pravzaprav kar vsi himalajci.

Si bil kdaj v Himalaji?

Leta 1983 sem imel čast biti s Šraufom v Himalaji, na Gangapurni, ki je del pogorja Anapurne. Bilo je enkratno, vsakemu privoščim eno tako doživetje. To je res nekaj izven dometa normalnega življenja.

Kaj lahko poveš o Stoletni devici – smeri, ki naj bi jo s Šraufom preplezala za svojih petdeset let?

A res?

Tako mi je bilo rečeno.

Veš, da se tega ne spomnim, je pa možno. Je pa še ena podobna zgodba. S prijateljem Ničotom sva hotela, ko sva bila oba stara sedemdeset, preplezati prvenstveno smer, da bi povsod po svetu pisali: “140 let preplezalo prvenstveno smer.”

Kako je bilo?

Žal tega cilja nisva realizirala (smeh).

Katera je najtežja smer, ki si jo preplezal?

Ne podcenjujem nobene, zame so vse smeri vredne spoštovanja, vse smeri so težke in sem se jih loteval s spoštovanjem. Z odnosom, da je ne osvojiš, ampak kot se je reklo že včasih: da ti dovoli, da jo preplezaš. Ne morem se odločiti za najtežjo. Vse so bile težke in vse so mi dovolile, da jih splezam.

Poleg plezanja, se ukvarjaš tudi z različnimi drugimi vejami hribolazenja, tudi s smučanjem. Imaš kakšno posebno smučarsko izkušnjo?

Nimam nobene posebne smučarske izkušnje. Rad smučam, in če že moram z ženo na smučišče, s seboj vzamem turne smučke, da se mi ni treba vozit s sedežnico. Na stara leta dajem prednost smučarsko-tekaškim podvigom, od smuke pa turni smuki – letos sem opravil nekaj lažjih turnih smuk.

Kaj pa matičarska veleslalomska tekma na Starem vrhu?

Ja, samo: kaj sem imel jaz s tem?

Moji viri so izpostavili nek Šraufov pripetljaj.

Spomin me je že toliko zapustil, da se žal ničesar ne spomnim, oprosti. Smo pa matičarji kot gorski reševalci dežurali na tem smučišču. Vedno je bilo kaj zanimivega, samo se ta hip težko povem kakšen detajl.

Omenil si GRS. Kako si prišel tja?

Po tolikih vzponih in druženju z Matičarji, ki so že bili reševalci, so mi rekli, naj naredim teh par izpitov. Tako sem postal njihov član in kasneje še inštruktor. To delo sem opravljal z veseljem. Biti gorski reševalec je gotovo ena življenjska izkušnja več.

Bil si eden prvih plezalcev pri nas, ki so se poleg plezanja ukvarjali še z jogo in raztezanjem.

Ja, res je; jogo recimo še danes delam vsako jutro eno uro. Je prijetno za truplo in za srce.

Si vegetarijanec?

Bil sem vege, pa nisem več, ker so mi zdravniki rekli, da ni dobro pretiravati. Na stara leta jih nekako kar ubogam (smeh).

Poleg vsega, o čemer sva se že pogovorila, se ukvarjaš še s številnimi drugimi projekti – recimo 100 žensk na Triglav.

Ja, nekajkrat sem bil vodnik v tem projektu. Sicer nisem imel izkušenj kot gorski vodnik, takrat pa sem jih nekaj pridobil. Na zadnjem delu, od Planike navzgor, kjer so zajle in tako naprej, se mi je že zgodilo, da smo se morali ustavit, ker so morale punce bruhat, kakat ali lulat od strahu, kljub temu, da so bile vpete. Še ena izkušnja več.

Imaš otroke.

Imam. Imam štiri metre sinov.

Si jih uspel spraviti v hribe?

Ta starejšega ja – še danes se ukvarja s tem, da vodi ljudi. Sicer ne v hribe, ampak kljub temu je bil v Tibetu in Nepalu že okoli petnajstkrat. Mlajši pa je nekaj časa plezal, potem pa je nehal, ker je odkril bobne, zatem pa še kakšne druge stvari.

Poveš, kako je bilo, ko si ga peljal na Prisank?

(Smeh.) Madona, UDBA net te je dobro informiral, bravo! Šli smo na Prisank, gor smo peljali invalide. Zraven sem vzel tudi mlajšega sina. Bili smo na vrhu in moji prijatelji so mojemu sinu, ki je bil takrat star šest, sedem let, dajali cukrčke, čokoladice in tako naprej. Prišel je k meni in rekel: “Oči, meni je v hribih tako lepo.” Sem ga vprašal, kaj mu je všeč in je rekel: “Nič, jaz jem čokolado, ti pa nič ne p*zdiš!” (smeh).

Imaš še kakšno zanimivo zgodbo, ki si jo pripravljen deliti?

Že skoraj petdeset let sem srečno poročen, samo ne vem, če to spada sem. Ne bi rekel, po mojem sva se najbolj zanimivih točk vsaj dotaknila.

Imaš za konec še kakšen nasvet za mlade, kako tako dolgo ostati fit?

(Vzdih.) Imam ji nekaj, ki ti jih ne želim povedati, ker želim ohraniti zakon, bi pa rekel takole: “Migaj, glej naravo, občuti jo, spoštuj jo. Nič ni lepšega kot to, da te narava sprejme. Da ti da to, da jo lahko občutiš.”

Hvala za intervju!

Hvala tebi!

 

Z Borisom Kofolom se je pogovarjal Peter Mastnak Sokolov.

Komentarji