Ko je Mišja peč zamočena, se iz Ospa cedi in je Črni Kal ves vlažen, se inštruktorji, inštruktorice in vaditelji ter vaditeljice Plezalnega centra Ljubljana znajdemo tudi kako drugače. Če bi bilo po starem, bi šli ob deževju plezat v PCL, a tokrat nas je pot vodila drugam…

Tokrat smo imeli še en odličen ekipni vikend po lanskem lednem plezanju, in sicer turno smuko po belem prahu, ki ni magnezij, temveč ravno prav mehek pršič, ki je padel na italijansko stran Kanina nad Nevejskim sedlom.
Številčna ekipa inštruktorjev (bilo nas je 13)  se je v večini dobila že na petkov večer v Kranjski Gori, kjer je tekla beseda od stiskanju grifov, do haklanja pet, pa do tega, kdo je kdaj nazadnje smučal. Nekateri težko pomnijo, oz. jim segajo spomini že v rana otroška leta. Klemen je že pred smuko rekel, da hitro smuča in pretežno samo naravnost, zato sta glavna organizatorja Nina in Matjaž vsem nerednim smučarjem priskrbela vso manjkajočo opremo vrhunske kvalitete. Tako, da smo se nekateri z ne najbolj blestečim znanjem turne smuke znašli na najboljših Elanovih smučeh, hvala Extreme Vitalu za pomoč.

Vzpon z gondolo, ki nam je privarčeval pol višinskih metrov vzpona, se je večini zdela modra odločitev. Naprej pa smučke pod noge, pregled delovanja žoln in že smo orali belo podlago nad Rif. Gilberti. Tudi pri vzponu s turnimi smučmi nam še kako prav pride raztegljivost nog, predvsem pri obratih v strmini. To je še en dokaz, zakaj je treba dosledno delati strečing nog, ne le za haklanje petk in nalaganj na nogo pri plezanju. Seveda je tudi v primeru obratov v strmini vse v tehniki (tako kot na ostalih področjih življenja), pri čemer sta nam, nerednim turnim smučarjem, odlično pomagala izkušena pripravnik za gorskega vodnika Luka in kandidat za pripravnika Jan.
Vmes je sledila pavza s prerezom snežne odeje. Žal je cele nismo mogli odrezati, ker je bila debela celih 4,5 metrov. Matjaž je kot glavni izvajalec prereza snežne odeje razložil, česa nas mora biti strah, ko analiziramo snežno odejo in na kakšen način to storimo. Prav tako smo se lovili naokoli po snežini z žolnami, na srečo le za vajo v primeru snežnega plazu.
Še pol poti do sedla pod vrhom nas je ločilo od težko pričakovanega spusta in že smo slačili ‘pse’ s smuči ter zategovali pancarje za užitkarsko izkoriščanje nabrane potencialne energije. Nekako tako, kot ko priplezaš na vrh Mišje peči in se vržeš brez vpetega sidrišča – čisti užitek.  Za nekatere je bil to sicer strahospoštovanja vreden del dneva, saj so nekateri deli spusta kar strmi. Sneg je bil odličen, na nekaterih delih sicer malo napihan, kar iz vidika plazov ni najbolje, a po ostalih delih odličen; mehek, skoraj do kolen segajoč ‘frišn powder’.
Več o samem spustu in dogodivščinah pa naj pove video in fotografije.
Odlično preživet dan v odlični družbi inštruktorjev in inštruktoric Plezalnega centra se je končal s pico in pivom v Dovju ob debatah in idejah za naslednjo podobno skupinsko inštruktorsko delavnico.

Za spomladi se že napoveduje nova podobna akcija, le da gremo takrat pa zares plezat!!! (David je bil ob koncu dneva že malo živčen, ker se ni nič plezalo).

Se vidimo v PCL-ju!!!

Prisotni smo bili:

Matjaž J., Nina, David, Klemen, Jan, Luka, Petra K., Kristian, Lan, Peter, Miha K., Anaja in Klara.

 

Galerija:

Komentarji