GEOPLEZALSKA ZANIMIVOST – opis nastanka plezališč Osp in Mišja peč

Ste se kdaj vprašali, po čem dejansko plezamo v Ospu in Mišji peči? Zakaj so stene takšne, kot so?

Kdaj in kako nam je bil ustvarjen ta plezalni raj?

Tudi če se o tem še niste spraševali, ste zagotovo že slišali za naš Kraški rob. Gre za območje, kjer se spremeni kraška pokrajina z apnenčasto podlago v flišno pokrajino brez apnencev. Za plezalce je seveda pomemben apnenec, ki poleg mnogih drugih slovenskih plezališč, tudi tu ponuja izvrsten oprijem in na celotnem Kraškem robu tvori več vertikalnih geomorfoloških stopenj (gre za nekakšne »stopnice v pokrajini« za lažjo predstavo). Tvori jih zato, ker je veliko bolj odporen na mehansko preperevanje kot pa fliš. Seveda to ni edini vzrok za nastanek nam priljubljenih sten, a vam bom ostale v tem krajšem prispevku predstavil kratko, jedrnato, in upam, čim bolj zanimivo…

Lidar posnetek prehoda kraške pokrajine brez površinskih rek v flišno pokrajino z površinskim rečnim sistemom (vir in prirejeno po: Atlas okolja) (Lidar = lasersko merjenje in zaznavanje površja)

Najprej pa, kako sploh nastane apnenec in kako nastane fliš.

Apnenec je sedimentna kamnina, ki je sestavljena pretežno iz kalcijevega karbonata (CaCO3) in raznih primesi, ki so odvisne od samega okolja sedimentacije (odlaganja karbonatnega mulja). V našem primeru je t.i. alveolinsko – numulitni apnenec nastajal na položni karbonatni platformi, od 50 do 44 milijonov let nazaj na začetku geološkega obdobja eocena, ko je ozemlje, kjer je danes Slovenija, izgledalo podobno kot današnji Bahami. Polno zalivov in veliko plitvega morja z izredno veliko živeža. Skratka popolnoma drugačno okolje, kot ga poznamo danes.

Da malo pojasnim kar strnjen odstavek z nekaj izrazi za katere verjamem, da ne slišite prav pogosto…

Najprej, kaj sploh je karbonatna platforma in kakšna je?

Gre za široko območje plitvega morja, kjer prevladuje topla klima in kjer imajo organizmi pravi mali raj za življenje. Za občutek, v obdobju eocena je bila povprečna temperatura v podnebnem pasu, kjer se je formiral naš apnenec za približno 10 – 12 0C višja kot današnja. To pomeni, da je bilo ob teh ugodnih pogojih živeža na pretek. Naša platforma je bila kar velika, ponekod je bila široka tudi do nekaj kilometrov.

Za lažjo časovno umestitev, v eocenu so že ponosno korakali sesalci po še ne čisto takšni ‘Evropi’, kot jo poznamo danes. ‘Slavnih’ dinozavrov ni bilo več, saj jih je že kar nekaj časa pred tem »pometel« asteroid.

Kako je nastal apnenec na karbonatni platformi?

Na kratko povedano, so se skeleti nekaterih morskih organizmov ohranili v karbonatnemu mulju, ki se je kasneje s procesom, ki mu pravimo diageneza, sprijel v kompaktno kamnino, nam poznani apnenec.

Zakaj pa alveolinsko – numulitni apnenec?

Gre za poimenovanje najpogostejših organizmov, ki ga tvorijo. Alveoline in numiliti so organizmi, ki spadajo v skupino živalic, imenovanih foraminifere (luknjičarke). Če malo pobrskate pod steno v Ospu, npr. v sektorju Babna, boste z malo sreče našli v apnencu elipsasto zavite tvorbe, ki jih danes poznamo pod skupnim imenom fosili. Foraminifere živijo tudi danes skoraj v vseh oceanih sveta, vendar se pojavljajo tudi v nekoliko drugačnih oblikah kot tedaj.

Alveolinsko – numulitni apnenec iz Ospa s svinčnikom za merilo (foto: Lan Zupančič)

Kaj pa fliš?

Fliš ni kamnina, vendar je zaporedje različnih kamnin, ki so nastajale na istem mestu v istem času (v našem primeru proti koncu obdobja eocena). Nastajale so s pomočjo podvodnih plazov, ki so se prožili na prehodu iz bolj položnega morskega dna v bolj strma območja. Ti plazovi vsebujejo material, ki se je nabiral na morskem pobočju. Ko se ga je nabralo dovolj, je zdrsel po morskem dnu in ustvaril značilno zaporedje kamnin v flišu (glavne so: peščenjaki, meljevci in glinavci). Če vas zanima kako je videti eden najlepših primerkov flišnega zaporedja pri nas, pojdite po plezanju na regeneracijo mišic na našo obalo, in sicer v Mesečev zaliv pri Strunjanu.

Pa se vrnimo na naše priljubljene stene iz apnenca – kako in zakaj so danes v tej obliki?

Pred približno 10 milijoni let, na koncu geološkega obdobja miocena, pa se je začelo t.i. podrivanje Jadransko – Apulijskega predgorja pod Dinarsko gorstvo. Sliši se super komplicirano, a danes bi lahko rekli po domače, da se Istra podriva pod Dinarsko gorstvo. Istočasno so nastajale s tektonskimi premiki tudi Alpe in Himalaja.

Zakaj se je to začelo sploh dogajati?

Vzrok je predvsem v Afriški kontinentalni plošči, od katere se je odcepila Jadranska mikroplošča, na kateri živimo danes. Ta je pod vplivom Afriške plošče trčila v Evrazijsko kontinentalno ploščo (‘Evropo’). Na našem območju je generalno gledano to povzročilo podrivanje Istre s fliši pod Dinarsko gorstvo z apnenci.

Da povzamem vso dogajanje do sedaj;

Ko se pripeljemo do parkirišča pred vasjo Osp in se odpravimo proti Mišji peči, najprej hodimo po flišni podlagi, vse do začetka napornega dela dostopa, kjer nam vsa kri pobegne v noge. Tu pa že postopamo po apnenčasti podlagi. Vidno ju lahko ločimo po tem, da apnenec tvori vertikalne stopnje, fliš pa hitreje razpada in hitro tvori preperinski sloj, oz. ga hitro prekrije zemlja in ga zato tudi težje opazimo in posledično ne tvori daljše obstoječih sten.

Poenostavljen prikaz »rinjenja« Jadranske plošče v Evropsko ploščo. Rdeča pika označuje območje Kraškega robu. Označene številke: 1: Položaj Dinarskega gorstva, 2: Alpe, 3: današnje Jadransko morje

(vir: Geopark Idrija)

Zdaj pa pride v poštev še lastnost apnenca, in sicer njegova podvrženost kemičnemu preperevanju – nastanku kraških pojavov, med katere štejemo tudi udornice.

Kako pa nastane kraška udornica?

Mišja peč in Osp sta skoraj šolska primera te geomorfološke oblike. Nestrokovno rečeno je šlo za udor stropa kraške jame, kar je posledica pretakanja vode skozi prepustne apnence. Z raztapljanjem apnenca se je ustvaril podzemni prostor, ki se je skozi čas večal. Postopoma se je strop podzemnega prostora tako stanjšal, da se je začel podirati, ostale so vertikalne in previsne stene. Dokaz za nekdanjo jamo so kalcitni kapniki in sige, ki lahko nastanejo le v temnem jamskem okolju. Če pogledamo skozi geološki pogled na čas, bi še nekaj minut nazaj v preteklosti v Mišji peči morali plezati z naglavno lučko. Smeri bi bile za nekaj ocen težje kot so danes, saj bi bili kapniki mnogo manjši. Tako »mlado« je to dogajanje skozi oči geološkega časa!

Ortofoto kraških udornic (vir: Geopedia)

Stene v Ospu so podobnega nastanka kot v Mišji peči, z razliko, da je pod sektorjem Osp – Luknja ob močnem deževju občasni izvir, ki napolni zgoraj ležečo kotanjo. Od tu naprej proti kraju Osp teče močan hudournik, oz. občasen močan kraški izvir.

Res pa je, da niso vsi kapniki v plezališču Osp jamskega nastanka – sigasti kapniki. Torej sklepajoč na podlagi Mišje peči, kjer so samo sigasti kapniki, v Ospu ni bilo jame?

Vseeno je tudi v Ospu kraška udornica, a se je del stropa podrl že toliko prej, da so se imeli čas formirati tudi t.i. kapniki iz lehnjaka. Tovrstni kapniki se formirajo ob dnevni svetlobi s pomočjo rastlin čez katere teče voda in postopoma tvori kalcitne zapolnitve med odmrlimi rastlinami (npr. mahom). To mora potekati kar nekaj časa. Podobne tvorbe lahko opazujemo tudi na reki Krki, in sicer na pragovih, kjer voda teče čez odmrle rastline.

Tak nastanek seveda ne botruje veliki trdnosti tovrstnih kapnikov, zato jih danes skoraj ne najdemo več, oz. so se ohranili le najtrši in na njih večinoma domujejo kakšni netopirji in občasno tudi nekateri zelo zagreti plezalci…

Kako se pa loči kalcitne kapnike od kapnikov iz lehnjaka?

Po notranji zgradbi. Kalcitni kapniki imajo lepo urejene lamine, ki so podobne rasti letnicam v večini dreves, kapniki iz lehnjaka pa so v notranjosti lahko zelo neurejeni. Po navadi gre pri slednjih za splet luknjic in zapolnjenih mest, ponekod se lahko najde tudi še ostanke posameznih delov rastlin. Stvar se še malo bolj zaplete, saj so bili ponekod v Ospu najdeni tudi kapniki, ki so kombinacija obeh opisanih tipov kapnikov. Vendar se v te podrobnosti ne bom spuščal, saj je to debata bolj zagretih krasoslovcev. Se razume, s tem kako se loči ti dve vrsti kapnikov, ne namigujem na preverjanje slehernega kapnika v Ospu, saj jih mora še nekaj ostati za plezanje…

Osp in Mišja peč (vir: vnaravi.si)

Upam, da ob koncu zelo strnjenega pregleda geoloških in geografskih zanimivosti nastanka plezališč Osp in Mišja peč veste več o »skali« po kateri plezamo in o tem kakšni procesi potekajo še danes, med tem ko stiskamo »krimpe«, kapnike in »šalce« v nam priljubljeni Osapski dolini…

Mogoče pa kje ob Kraškem robu nastaja še kakšna udornica, kdo bi vedel…
… če pa se ne bo kmalu udrl strop, je pa ob kraškem robu, ki se vleče še naprej do Buzeta, izjemno veliko potenciala že obstoječih sten, ki je še v veliki meri neizkoriščen.☺

Verjetno se ob koncu sprašujete, zakaj sem se odločil pisati o tem?

Sam sem ljubitelj narave in odkar sem začel plezati, sem se pogosto spraševal kako je dotična stena, po kateri plezam, nastala in zakaj je ravno taka, kot je… Nisem vedno prišel do zaključka, a sem ob raziskovanju vedno naletel na kaj zanimivega. Po letošnjem spomladnem pohajkovanju po kraškem robu me je prešinila misel, da bi to morda zanimalo tudi koga drugega, pa sem počasi spisal tole. Če vam je napisano všeč ali pa ne, napišite komentar, pripombo, mnenje, morda napišem zgodbo še o kakšnih drugih stenah…

Zapisal:
inštruktor športnega plezanja Lan Zupančič,

študent 3. letnika geologije, predsednik Društva študentov geologije

Zahvaljujem se za pomoč vsem, ki ste mi pomagali z mnenji, kritikami, pohvalami in komentarji ter pripombami!

Viri in literatura:

  • Fodor L., Vrabec M., 2006. LATE CENOZOIC TECTONICS OF SLOVENIA: STRUCTURAL STYLES AT THE NORTHEASTERN CORNER OF THE ADRIATIC MICROPLATE
  • Placer L., 2007. Kraški rob – geološki prerez vzdolž AC Kozina – Koper, GEOLOGIJA 50/1, 29– 44, Ljubljana.
  • Placer L., 2015. Poenostavljena strukturno – geološka karta Krasa, GEOLOGIJA 58/1, 89-93, Ljubljana.
  • Placer L., 2005. Strukturne posebnosti severne Istre, GEOLOGIJA 48/2, 245–251, Ljubljana.
  • Placer, L., Košir, A., Popit, T., Šmuc, A., Juvan, G., 2004. Buzetski narivni prelom v Istri in inverzne karbonatne megaplasti v eocenskem flišu v dolini Dragonje. Geologija, 47, 2, str. 193–198.
  • Slabe T., 1994. JAMSKI SKALNI RELIEF IN NJEGOV POMEN PRI PROUČEVANJU OBLIKOVANJA IN RAZVOJA IZBRANIH JAM SLOVENSKEGA ISTRSKEGA KRASA, Annales.

SPLETNI VIRI:

Komentarji