Ponovno je prišel na vrata tisti čas v letu, ko se napolni potovalke, na kup vrže športno opremo in odrine novim dogodivščinam naproti …

Zvestega popotnika sem ponovno spustil v svoje misli in odločitev, kam oditi, dejansko ni bila odločitev, temveč najbolj normalna stvar! Brez pomislekov sem se tokrat že petič podal v priljubljeni Fontainebleau, paradiž dobrega balvaniranja!

Ker sem po vsakem obisku vzdihoval od razočaranja, da je bilo treba oditi, sem tokratno potovanje razširil na mesečni obisk rajskih gozdov, navdihujočih skal in vasi, kjer se zdi, da je čas neka »brezčasna« dimenzija. Pod vtisom vsakodnevnih ogledov fotografij, filmov in pogovorov z ljubitelji »najlepšega Gozda«, sem, oborožen s pričakovanji dobre dogodivščine, odrinil iz vroče Ljubljane.

Dobrih štirinajst ur kasneje se kot vesoljec znajdem v tem okolju, po katerem sem toliko mesecev hrepenel. A navdušenost nad kamni in novimi spoznanji malce zamegli utrujenost od dolge vožnje. Vendar je dejstvo, da si končno tam, močnejše od ostalega. Novo jutro pomeni nov začetek in »misija« Bleau 2015 se lahko prične!

Avtomobilska navigacija se za določen čas pospravi v predal in nared smo, da se vklopijo možgani, prebudi plezalni instinkt in da vsakodnevno življenje zamenja trenutek, ko živimo najboljši čas svojih življenj.

Tudi tokrat sem za zatočišče in oazo počitka izbral kamp »Les Pres« v vasici Grez sur Loing. Mesečna avantura se je pričela z namenom, da obiščem čim več področij, kjer še nikoli nisem plezal, da spoznam ljudi, ki bi lahko podelili izkušnje iz »Gozda« in da odklopim vse ostalo, kar je v »raju« nepomembno.

Osvobojen od številk, ocen in drugih stvari, ki dušo otežujejo, sem z rahlo zadržanostjo prijel skalo in se predstavil. Ponovno tu, da zapleševa novi ples! Prvi koraki so, seveda, kot po navadi malce težji, a iz dneva v dan je okorelost manjša, čvrst prijem in vez prijateljstva s skalo se počasi in vztrajno krepita.

Kot zvesti urednik Facebook strani, ki sliši na ime FontainebLove, sem priložnost, da sem tu, izkoristil tudi za druženje z ljudmi iz »Gozda«. Ker je tamkajšnja plezalna srenja v določeni meri malce zaprta, je bilo veselje ob srečanju z legendama, kot sta Jo Montchause in Marc Le Menestrel še toliko večje. Obrazi, ki jih drugače vidimo le na fotografijah ali filmih, o katerih malce težje izvemo kaj več kot le gola dejstva, kaj so splezali, so kar naenkrat pred nami in tvorijo nekakšno polnost celotnega potovanja. Za kaj več o »Legendah« vas bom pustil še čakati. Vabljeni se, da v kratkem izveste kaj več o njih na prej omenjeni FB strani!

Splet »naključij«, »v nulo zadetih« dogodkov, je celotno plezalno dogodivščino postavljal na popolnoma drugačen nivo. Plezanje v Fontainebleau-ju ne more biti drugačno kot vrhunsko, zagotovo gre za edinstveno področje na svetu, kjer je tolikšno število kamnov na takšnem, razmeroma majhnem področju … Številke balvanskih problemov se tu štejejo v deset tisočih … Verjetno okoli 30 tisoč, vendar bi bilo kakršno koli natančnejše zaključevanje o številu brezpredmetno, ker je to področje še vedno v razvoju in se vsako leto širi.

Torej, Bleau vsekakor ni nekakšen starček, ki je najboljše čase že doživel, vendar je bolj podoben postavni mladenki, ki v sebi skriva marsikateri, za zdaj, še neodkriti čar! Vse to pa govori v prid razmišljanju, da je uživanje v naravnem okolju, spoznavanje novih obrazov, prestopanje »barier« lastnega uma in spoštovanje tistega, kar nam je vsem dano, veliko večje in pomembnejše kot le prazne številke preplezanih »stvari«. Trenutek, ko se zaveš, kje se nahajaš, ko vidiš v okolju, ki te obkroža, tudi z zgodovino, ko zreš v balvanske probleme, ki so pomikali plezalne meje naprej, začutiš polnost bivanja, ki vse ostalo potiska na stran.

Rad bi se zahvalil še prijateljem, Luki, Dejanu in Jaki, ki so predstavljali celoto omenjenega potovanja in skupaj z mano odkrivali lepote »Gozda«, ki drugače kot navdušiti enostavno ne zna!

Zapisal Jure Jeraj.

 

Komentarji