Od 9. do 14. julija smo prva skupina taborili in plezali v Bohinju. Letos smo bili prvič v kempu Zlatorog, prav ob jezeru in bilo je super… ok, stranišča so bila malce daleč, vse ostalo pa zakon – jezero, razgled, prostorček med drevesi itd. Imeli smo nekaj sončka in nekaj dežja, preplezali veliko smeri, se spustili po vrvi, kolesarili, spletli nova prijateljistva in veliko kitk in se nasploh imeli fino :) Ekipo smo sestavljali (od najmlajših k najstarejšim): Daša, Roša, Laura, Maša, Brina, Martin, Nina in Maj ter inštruktorici Maša in Nina.

Tabor smo začeli s super sončnim vremenom. Prvi dan smo plezali v Belviju. Še “ta male” punce so splezale po vsaki vrvi, ki so ji imele na voljo. Ob 9:15 zvečer, smo rekli, da je dovolj :) Maj je ugotovil, da so ocene kdaj malo “čudne” in Martin in inštruktorica Maša sta se strinjala, da Kolca mož ni najlepša smer na svetu. Drugi dan smo plezali Pod skalco. Polovica ekipe je na začetku uživala pri spustu po “flying foxu”. Tudi tokrat smo zagnano splezali vse, kar se je dalo.

Sledil je naš tretji ali “drama dan”. Že zjutraj nas je pozdravil dež in napoved ni bila dobra. Odločili smo se, da gremo v Bitnje, kjer so smeri “po streho” (oz pod previsom :)). Splezali smo, kar se je dalo, saj je plezališče kar zahtevno. Vmes nas je 3x osvežil dež, ki smo se mu lahko umaknili na suho. Na poti navdol nas je pričakalo neprijetno presenečenje. Naleteli smo na osir in jezne ose so nas obilno popikale. Roša je dobila kar pet pikov, “ta mala” Maša tri, še nekaj ostalih pa tudi dva ali enega. Spust do vasi je bil dramatičen, so nas pa tam domačini prijazno povabili v hišo. Uspešno smo pomirili Rošo in Mašo in se odpeljali domov. Deževalo je še cel večer. Tolažba za osje pike so bile odlične palačinke. Zahvala gre pridruženemu članu Roku Palačinkopeku :)

Na srečo smo se naslednji dan zbudili v lep sončen dan. Maj, Martin in Brina so želeli tudi ta dan plezati in z inštruktorico Mašo so šli v Novo Bohinjsko Belo. Ostale punce smo dan preživele v kempu in okolici. Šle smo s supom čez jezero (ne čisto čez, malo postrani :)), gradile most, šle s kolesom do balvana in malo poplezale ter raziskovale učno pot z bohinjskimi pošastmi in super igrali.

Peti dan smo šli v Peč. Uspeli smo preplezati nekaj smeri, vendar nas je na žalost kar hitro pregnal dež. Martin je bil zelo zagnan in eno preplezal povsem mokro. Ta starejši so preplezali še eno smer pod previsi. V kempu smo popoldan s skupino punc pripravili akrobatski plesno predstavo in naslednje jutro očarale naše soplezalce ;) Na zaključni večer smo zakurili ogenj. S pomočjo palice smo nad ognjem spekli kruhke, naredili pa smo tudi pečene banane. Do konca smo spremlajli še finale svetovnega pokala v športnem plezanju in navijali za Janjo in Mio.

Zadnji dan smo zjutraj najprej počakali, da je nehalo deževati. Kar namučili smo se, da smo vse spakirali in pospravili šotore. Po tem smo se se vrnili Pod skalco, le da tokrat nismo plezali, ampak smo naredili “abzajl” oz spust po vrvi čisto iz vrha stene (cca 40 m). Čisto cela skupina se je pogumno spustila v globino. Maša je letos to prvič naredila sama. Daša je potrebovala en spust skupaj z inštruktorico Nino, potem pa se je opogumila in šla še sama. Martin je bil navdušen in se je spustil kar 3x :)

Še zadnjič smo se vrnili v kemp in pozdravili starše. Minilo je hitro, toda nabrali smo ogromno vtisov, spletli nova prijateljistva in se imeli fino :) Se vidimo naslednje leto!

 

Komentarji