V soboto, 25.10. smo se ob deveti uri dobili pred Agro turizmom Cerovac. Prišlo nas je 26 udeležencev in trije inštruktorji, katerim sta se v soboto oziroma nedeljo pridružila še Klemen in Jerry.

Po tem, ko smo se namestili v sobah, smo se razdelili v dve skupini in šli plezat. Tisti, ki plezajo krajši čas, so šli v Kamena vrata, tisti bolj izkušeni pa smo se odpravili v Kompanj. Že polno parkirišče je dalo slutiti, da ne bomo sami, ko pa smo prišli do sektorja Beastiequeen, pa so se naše slutnje le še potrdile. Ogreli smo se v šesticah, nadaljevali v sedmicah. Najbolj je izstopal kdo drug kot »wunderkind« Anej, po sedmicah pa sta posegla še Tina V. in Jaka. Splošen vtis o sektorju je bil, da je v vodničku videti bolje, kot je v resnici. Morda bi nam bilo bolj všeč, če bi bilo manj ljudi.
Večerjo so nam skuhali lastniki kmečkega turizma, ki so nas (vsaj večino) navdušili z divjačinskim golažem in fuži. Po večerji smo se igrali legendarno igro svečko pihat, a je bila igra pri rezultatu 2:0 prekinjena, saj si je Timna zvila gleženj. V strahu pred ponovnimi poškodbami smo raje presedlali na tarok.

Naslednjega jutra smo vstali malo pred osmo. Za jutranjo telovadbo smo šli teč skozi Roč, teku je sledilo raztezanje, slednjemu pa zajtrk – vmešana jajca in hrenovke. Spet smo se razdelili v dve skupini – začetniki so šli v Ponte Porton, ostali pa v Buzetski kanjon, v zimski sektor. Najprej smo imeli težave z iskanjem parkirišča, saj nismo znali pravilno dešifriral skice v vodničku. Ko smo končno parkirali, smo se odpravili proti dostopni »ferati«, ki pravzaprav ni nič drugega kot nekaj fiksnih vrvi, zato smo se do vznožja raje spustili po vrvi. Tudi plezarija je precej avanturistična, saj se stopi lomijo kot za stavo, pa tudi razdalje med svedrovci so ponekod kar precejšne. To ni oviralo Jake, ki je na “fleš” preplezal smer Analthinger (7b+, preplezala jo je tudi Katarina), in Aneja, ki je “sajtal” 7a+. Ko se je shladilo, smo šli na večerjo.
Tokrat so nam pripravili zrezke s pire krompirjem in grahom. Po večerji sem imel krajše »predavanje« o izletu v Črno Goro, nato pa smo se pozno v noč zabavali ob pantomimi in taroku.

Zadnji dan smo se po jutranji telovadbi in zajtrku (trdo kuhana jajca) vsi skupaj odpravil v Kompanj, v sektor Krankenhaus. Ker smo ugotovili, da tam ni prostora za vse, so se nekateri odpravili v leve sektorje. Krankenhaus je popravil vtis o Kompanju – dolge smeri v odlični sivi skali nudijo res lepo plezarijo. Kljub utrujenosti smo plezali dobro, verjetno celo bolje kot prejšnja dneva. Klemen je drugič preplezal Domače kobasice (8a), Anej pa se je na pogled sprehodil čez smer Energierauber (7b), če izpostavimo le dva najboljša vzpona.
Po plezanju smo na kmečkem turizmu pojedli še čevapčiče, nato pa smo se odpeljali nazaj domov.

Tabor je bil odličen, za kar se lahko delno zahvalimo tudi lepemu vremenu, in nihče ne bi imel nič proti, če bi ga podaljšali za dan ali dva. Ko bomo spet v teh koncih, pa moramo brez dvoma obiskati še Pandoro, da o Čiritežu in Humu sploh ne govorimo.

Zapisal: Peter Mastnak Sokolov

 

Komentarji