Glasuj na sledečem naslovu. Najprej so predstavljene zgodbe, spodaj pa še slike / video. Avtorji niso navedeni (čeprav marsikje očitni), zaradi čimvečje nepristranskosti. Same vzpone bo ocenila komisija.

Zgodbe

Zgodba 1:
Bilo je deževno popoldne in bili smo v šotoru na taboru v Trenti. Vzunaj je grmelo, pihalo, treskalo, se bliskalo in predvsem deževalo. V šotoru smo čakali, da na nas pade drevo oz. da nas zadane strela. Med eno in drugo nevihto je po šotoru potrkal Vid- vodja tabora in nam rekel, da moramo prestaviti šotore stran od dreves saj naj bi se ponoči lomila in podirala drevesa. Od strahu smo skočili ven in začeli izpuljevati kline. Prestavili smo šotore in v strahu čakali na “konec sveta”. Poslušali smo glasbo- zelo na glas- in zraven peli in se pogovarjali. Zaspali smo in zjutraj že čakali, da bo gospod angel vztopil in nam rekel, da je na nas padla ogromna smreka. A na srečo nas je zbudil Vid. Rekel je, da stojijo še vsa drevesa in, da smo varno prespali grozno deževno noč.

Zgodba 2:
Plezalci smo zanimivi ljudje.. Več kot spoznaš novih ljudi (neplezalcev) bolj ti je všeč lastnost plezalcev, da zelo radi ne kompliciramo! Prav tako smo zelo iznajdljivi :-)
Prva misel, ki mi je prešla ob branju navodil za pisanje najbolj zanimive zgodbe je slednja – zakaj sem se odločil za prav to, beri spodaj;
Nekega lepega popoldneva v prelepi pokrajini južne Francije se je vozil bel kombi in črn karavan… V kombiju in karavanu so sedeli potniki, ki se že kar nekaj časa niso umili, saj v večini pravijo, da je škoda mehčati težko prigarane trde blazinice na prstih za voljo prijetnejšega vonja! Enako je veljalo tudi za vse ostale stike z vodo. Res je tudi, da jih ni bilo veliko na voljo. Po nekaj dneh brez vode za očiščenje telesa in ostalih stvari, je zmanjkalo čiste posode.. Ta sicer tudi pred tem ni bila v brezhibnem higienskem stanju.
Vendar so faktorji, kot vroč kombi brez klime, močno sonce in že od začetka smrdljiva posoda ter potniki naredili premik v glavi enega izmed potnikov ob pogledu na bližnji supermarket. Domislil se je načina kako bi lahko zastonj hkrati pomili posodo in samega sebe…
Kako bi v supermarketu umili posodo?
Hmmm..
Na blagajni ne gre, pri mesu tudi ne, z vodo je itak predrago, s kakšnim vinom tudi, pa čeprav je le 5 evrov za 6 litrov… ;-)
Kaj še preostane.?
V sušnem poletnem mediteranskem podnebju je treba tudi zalivati zelenje pred marketom… Kako priročno, dve muhi na en mah – več pa naj pove sam video (slika / video 4).

Zgodba 3:
Sobota, 24.6.2017, prvi dan počitnic, za povrh pa še mamin rojstni dan. Pa sem se odločila, da ne bom na družinskem kosilu, ampak bom šla raje kej zlezt v hribe.
Ker sem tečajka v alpinističnem tečaju AO Matice, me je moral alpinist Auspuh (drugače mu je ime Samo, če vas pa zanima, zakaj ga tako kličejo, me pocukajte za rokav) peljat plezat smer v južni steni Vršiča. Bili smo trije, on, sotečajka Tina in jaz.
Naprej smo hoteli iti Spominsko smer Srečka Rihtarja, a smo raje zarinili v smer Zajeda. Smer je bila na začetku lepa, lepe platke, fajn grifi, vredu štanti. Vse gre načeloma kot po maslu, dokler se hribovske smeri ne polotiš po frikovsko.
Bili smo na detajlu smeri, v mokri in algasti zajedi, in jaz seveda nisem lezla v razkoraku, ampak sem zaupala mojemu bicepsu in suvereno prijela sumljiv podprijem. In seveda se je celo gmota skale odlomila in z mano vred odletela ven iz zajede.
Sprva zares nisem vedela kaj se dogaja, malo se mi je vrtelo in bilo mi je slabo. Krvavela sem iz dlani, na palcu sem imela počen noht in moj mezinček je bil zelo otečen. Tina mi je pomagala splezati na skalno polico, da sem prišla k sebi in tako sem pristala v luksuzni postrežbi Tina&Auspuh. Najprej sem dobila nekaj dobrot za pojest, pa se nekaj za popit. Potem pa smo prišli do spoznanja, da je najbolje da splezamo smer do vrha. Imeli smo še tri cuge, prvo sem morala pofajtat mojo nesrečno algasto zajedo. Pa sem jo, in prav tako vse cuge do vrha. Auspuh ne mara krvi, in ni ravno užival ob pogledu na moje krvave hlace in na mojo krvavo sled na skali.
Ampak mi smo plezali, hribi so itak čista uživancija.
Drugače me roka zares ni tako bolela, nisem pričakovala, da bi bilo kaj zlomljeno. Vedela sem pa, da bo naša naslednja postaja urgenca v Jesenicah.
Tam so mojo dlan slikali, prav tako glavo, in ugotovili, da imam spiralno zlomljen mezinček, to pomeni da je bil zlomljen vodoravno od zgoraj navzdol. Dobila pa sem tudi par šivov. Takrat se mi je svet sesul, saj so mi povedali, da en mesec sploh ne bom smela šlatat skale. Nisem pa dobila gipsa, samo opornico in se počutila kot največji štor na svetu.
Tako trmasta kot sem, nisem dovolila, da bi mi zlomljen mezinček uničil začetek počitnic in tako sem zvečer pozabila na bolečino s pomočjo hmeljevga in grozdnega soka, in se za piko na i še tri dni s Kajo potepala po bovških hribih.
Potihoma pa sem si rekla, da bom bolj vestno hodila na matičarska predavanja, ker konec koncev hribi niso hec.

Zgodba 4:
Nekega poletnega dne smo se jači od betona (Marinc, Bor, Božo – se nam ni pridružil, in moja malenkost), odločili, da se spravimo plezat v hribe – da probamo ponovit super Trenta trip. Da pa bi ta trip malo začinili, se nam je porodila ideja, da v bivaku naredimo žurko z obilico hrane in pijače.
Pretežki ruzaki, hoja 5 m/h, pavza vsakih 10 min… a na koncu nam je le ratalo prisopihati do bivaka Gorizia. Načrt naj bi bil, da se zvečer dobro najemo, naspimo in naslednji dan skočimo v skalo. Večer smo preživeli ob čevapih in pivu (moja razvajena rit si je privoščila še nepogrešljive bučke). Naslednji dan je Sonce vzšlo, postelja je bila topla, včerajšni večer pa je prinesel posledice. Soglasno je padla odločitev, da plezanje pač odpade. V dolino smo se vrnili s 3/4 lažjimi ruzaki (v njih neuporabljena plezalna oprema), ampak jedl smo pa dobr.

Zgodba 5:
A ni plezanje najlepša stvar na svetu? Ni boljšega, kot da za nekaj ur pobegneš frustracijam vsakodnevnega življenja … in jih nadomestiš s plezalnimi frustracijami, ko ne zlezeš svojega projekta. In ko v 29. poskusu padeš s štantom pred nosom, letiš čel pol stene, se dereš, preklinjaš in mečeš plezalke naokrog, ti ne preostane drugega, kot da se zaveš komičnosti situacije, se malo smeješ samemu sebi … in greš še enkrat. In ko v naslednjem poskusu prideš na vrh, si vesel, tako vesel … in že komaj čakaš, da lahko svoje življenje napolniš z novimi, čudovitimi frustracijami.

Zgodba 6:
Bilo je jutro, kot že veliko prejšnjih, ko sem se zbudila z verjetjem, da je današnji dan tisti, ko bom splezala svoj prvi 7c. Že velikokrat prej sem odšla iz Bitenj s praznimi rokami in kupom razočaranja. Ampak če sem se res kaj naučila od Jakata je, da če nekaj začneš to tudi končaš. Skupaj sva šla v Bohinj pozdravit tiste, ki so bili ravno na plezalnem taboru ter tudi sama skočila v Bitnje. Dopoldne sva se kopala in komaj sem pomislila na moj projekt. Ko pa se je čas bližal se je dvigovala nervoza in takrat me je nekaj zbodlo v očesu. Kot v zgodbi o Snežni kraljici sem postala tečen, majhen trol, ki se je smilil samemu sebi. Ko pa sem prišla v Bitnje sem se lotila dela. Šla sem 6a. Super, brez problema. Nato 6c… super, kako naj človek spleza 7c ko niti 6c ni mogel! Oko me je začelo še bolj peči in nič ni šlo tako kot sem si predstavljala. Nato pa je nastopil čas prvega poskusa. Ali sem bila živčna? Ne res, kako naj bom, saj še 6c-ja nisem zlezla! Ampak zraven je bil Jaka, v tistem plezališču edina oseba, ki je res verjela, da lahko to zlezem (res je, da sva bila tisti dan sama v plezališču). Ampak moj cilj je bil, da grem samo res do padca, prej je bilo to težko zaradi mojega strahu, vendar Frankenjura je bila res čudežno zdravilo (no, ne res čudežno, a ste videli kok so tisti kompleti narazen?!!). In tako sem šla, mojemu padcu nasproti, prišla sem do detajla in še ni prišel, pa v redu, tudi višje sem se že stresla. Nato pa sem prišla do dela kjer še nisem padla in kjer smer postane opazno lažja, tisto je bil pravi zalogaj. Začela sem razmišljati kaj bom naredila, če bom padla in postajala vse bolj jezna zaradi padca, ki se sploh še ni zgodil. Hitro sem si rekla, mah Ajda plezaj kot, da si že padla. In del mene je to dobesedno verjel (seveda sem imela prej že veliko vaje, tako, da si to ni bilo težko predstavljati). Smer je na koncu nekako stekla, brez drame sem vpela štant in zaključila s svojim projektom. Čeprav je bil dan še dolg in polen potenciala za nove vzpone sem se raje nasmihala sama sebi, med tem ko se mi je sladko jebalo.

Zgodba 7:
Kot ponavadi, kadar moram napisati kakršnokoli besedilo, sem tudi v primeru razpisa za nagrado skalaškega sklada 2017 s pisanjem odlašal do zadnjega hipa. Najprej sem se tolažil, da je rok še daleč, ko pa se je rok bližal, pa sem imel obilico drugega dela. Kaj hočeš, tako je, če od začetka študijskega leta do prvih kolokvijev na faks hodiš bolj simbolično in v prostem času raje bereš Ravnikove vodničke kot dokazuješ konvergenco vrst ali računaš sile klade na klancu.
Kolokvij iz fizike sem odpisal v petek, osmega decembra, dva dni pred rokom oddaje, tale sestavek pa sem se spravil pisati (pred)zadnji dan. Seveda mi je manjkalo idej, o čem naj sploh pišem. Lahko opisal kakšno anekdoto iz Squamisha, ampak to bi bilo preveč predvidljivo, predvsem pa bi bila vsebina nekoliko neprimerna za mlajše bralce, zaradi česar bi gotovo ostal brez dobršnega dela glasov staršev, ki bi jih skrbelo, da njihovi otroci ne bi prišli pod slab vpliv. Morda bi bila boljša alternativa zgodba o maturi, ki sem jo prav spodobno odpisal, kljub temu, da sem maja in junija plezal še več kot sicer.
Odločil sem se za tretjo možnost. Opisal bom, kako smo letos poleti plezali Bavarsko smer v Severni triglavski steni. Smer vsekakor ne izstopa po težavnosti, a je zgodba, povezana z njo kljub temu precej zanimiva.
Z Vidom V., Jako P. in Borom Z. smo se zmenili, da gremo enkart, preden z Zupanom odideva v Kanado, za kakšen teden plezat nekam v hribe. Ker je bila napoved za Dolomite slaba, smo se odpravili kar v Julijce. Prve dva dni smo plezali nad Vršičem, nato pa smo se prestavili v dolino Vrat. Cilj je bil prespati na parkirišču in tako zjutraj prihraniti čim več časa. Stvari so se zapletle že zvečer, ko smo iz večih različnih virov izvedeli, da rangerji TNP-ja širom po okolici Mojstrane lovijo ljudi, ki kampirajo na črno (oziroma to poizkušajo). Ideja o spanju kar na parkingu je tako očitno padla v vodo, saj nihče ni želel plačati kazni, torej smo se morali odločiti za plan B.
Jaka je šel spat v Aljažev dom, Bor in Vid sta spala v avtu (na nepodrtih sedežih, ker smo imeli preveč prtljage), sam pa sem šel spat v gozd malo stran s poti. Seveda sem bil ob vsaki lučki, ki je šla mimo po poti, povsem paranojičen, a smo noč vsi trije ilegalci prestal neopaženi in torej brez finančnih posledic.
Medtem, ko smo zajtrkovali in pili čaj, sem Bora prepričeval, da lahko greva plezat kakšno vsaj malenkost težjo smer. Po skoraj polurni debati sem pristal, da gremo plezat Bavarsko in med basanjem opreme v nahrbtnik mi je zastal dih.
Videl sem ga!
Mimo parkirišča je prišel mož s sončnimi očali in belo kapo, ki mu je zakrivala plešasto glavo. Na kapi so z modro na rumeni podlagi pisale tri črke.
Po kratkem premisleku mi je uspelo sešteti 2+2-1. Četrtega avgusta je bil napovedan pohod stranke SDS na Triglav. Šarmantni gospod torej ni mogel biti nihče drug kot prvi sin Domovine, eden in edini General Glanzkopf.
Preden smo si opomogli od šoka, je bil t.i. prvak opozicije že daleč. Med razdiranjem bolj ali manj posrečenih šal na njegov račun, smo se počasi spakirali in se odpravili proti steni.
V detajle same plezarije se na tem mestu ne bom spuščal preveč, se nam je pa smer zdela kar spodobno težka za IV+. Ko smo izplezali, smo se naglo odpravili nazaj proti avtu, na sestopu po poti čez Prag pa smo srečali še zadnje simpatizerje velikega vodje najbolj desne izmed slovenskih političnih strank, ki so se svojim letom in vročini primerno počasi vlekli v hrib.
Čevapčiči v Valterju na Jesenicah so se prilegli vsaj tako kot lenarjenje ob Jasni dan za tem, izlet nam je ostal v lepem spominu. Nenazadnje bo šala, da bi lahko kateri izmed kamnov, ki smo jih sprožili, zadel Janšo, še dolgo aktualna.

Zgodba 8:
Pri nas se je večino večjih idej rodilo v toplem objemu Trdinove s polnim želodcem ter pivom v roki. Tudi tej se usoda ni hotela drugače izteči. Bil je četrtek, klapa se je spet zedinila in pripravljeni ter lačni novih pustolovščin smo se ponovno začeli dogovarjati, kam bi jo vnovič mahnili. Blaž je bil napaljen, da se vrne in poravna dolgove z južnim ostenjem Marmolade. Seveda misel na 1000 metrski kompaktni apnenec tudi meni ni slaba in čez par dni smo se že peljali proti Dolomitom. Za nameček se je še Blažev Mondeo odločil, da bo na dan odhoda nehal delati, tako da sva našla kompanjona – Natašo in Vida ter se skupaj (dan kasneje) odpravili. Vožnja je potekala normalno v ritmih remiksa 99 Luftballons, ki smo ga kasneje krstili za pesem tripa. Prispeli smo pod spodnjo postajo žičnice in se namestili pred kamp, zraven table na kateri piše, da se ne sme kampirati. Rekli smo si, da je naše početje bivakiranje in smo s čisto vestjo pojedli večerjo ter se udobno namestili. Bolj težko bi človek rekel, da sem se kaj naspali – eno zaradi misli na jutrišnji vzpon, drugo pa zaradi »rangerja«, ki se je sredi noči vračal z dela v kampu. Car je zavil s ceste in se začel peljati proti nam, da bi ga morebiti ne prespali, pa je tudi malo preizkusil svojo hupo! Po tihem smo mu po domače »j***** mater«, nato se pa obrnili in zaspali nazaj.
Budilka ob 4.30, dan se je za naju začel že pred zoro. Polna pričakovanj poskušava nekaj na silo spraviti vase, potem pa se začne udoben dostop do koče, kjer naju najprej pozdravijo koze, nato pa še oskrbnik, pri katerem pustiva svoje podatke in smer, katero bova plezala. Malo za tem se prikotaliva do pod stene. Oblečeva se in tresoče začneva plezati en za drugim. Spodnji lažji del sva hitro čez in prideva do tam, kjer se stena postavi pokonci. Tu se uživanje prične. Ko prideva do sredine stene, naju toplo pozdravi tudi sonce. Vse poteka gladko do zadnjega dejanja smeri, prepoznavnega stolpa. Na vrsti za vodstvo sem jaz. Začnem brez težav, po tridesetih metrih pridem do štanta in grem naprej. Iščem prehode pa nekako končam pri tem, da bom pač šel naravnost gor, čez plate. Zataknem frenda za lusko, ta pa votlo zadoni. Izdih. Plezam naprej, v luknjo zataknem še enega dobrega frenda, malo proti desni, nato se malo na slepo stegnem gor čez buhtelj – krimp! Noge gor in naprej že vidim štant. Verjetno sva smer skrajšala z najino »diretissimo« za slabe tri raztežaje. Greva naprej, malo se že pozna utrujenost in neizkušenost v tako velikih stenah, ampak po dobrih desetih urah stojiva na vrhu. Nasmejan udarec po plečih, nato pa spust po vrvi ter tek po ledeniku do jezera Fedai, kjer sta naju že čakala Nataša in Vid. Večer mine ob sproščenem vzdušju in makaronih, naslednji dan smo pa uživali v Piz Ciavazi. Vrnili smo se domov v nedeljo popoldne in ker je bilo to med šolskim letom, sem brez zadržkov naslednji prestavil budilko in se primajal na peto uro.

Fotografije ali video

Slika / video 1:

Slika / video 2:

Slika / video 3:

Slika / video 4:

Slika / video 5:  

Slika / video 6:

Slika / video 7: 

Slika / video 8:

Slika / video 9:  

Slika / video 10:  

Slika / video 11:

Slika / video 12:

Slika / video 13:

Slika / video 14:

Slika / video 15:

Slika / video 16:

Slika / video 17:

Slika / video 18:

Slika / video 19: