Še naprej zatiramo hudiča in zbiramo sredstva, da pomagamo prijatelju. Našemu dragemu prijatelju je namreč po dolgih letih boja in končno tudi zmage nad prav nemarno in potuhnjeno boleznijo, zagodla prav ta slednja lastnost; prikradla se je nazaj. V zelo resni obliki. Kot je z vsemi kriplji vnovič napadla ona, tako se tudi on tolče in bori nazaj z vsem kar zmore in premore. Premore pa malce manj, kot ta boj “košta”.

Začeli smo uspešno, z odličnim koncertom “simpatičnih bratov”, tokrat pa bo na pomoč priskočila predstava SIJAJ.

V petek, 3. oktobra 2014, ob 21. uri, se bo tako Velika dvorana plezalnega centra spremenila v gledališki oder, ki ga bodo zavzeli avtor in režiser Branko Potočan in skupina Fourklor – plesalci, igralci, glasbeniki, cirkusanti in performerji, ki nas bodo v 55 minut trajajoči plesni predstavi popeljali po poti umetnikov, ki skupino sestavljajo.

Od 20. ure dalje v veliki dvorani zaradi predstave ne bo mogoče plezati. Vabljeni pa, da si v živo ogledate, kako izkušeni gledališki mački, plesalci in izvrstni izvajalci sodobnega cirkusa plezalno dvorano spremenijo v oder.

Pridite, da se še enkrat skupaj spravimo nad tega hudiča!

VEČ O PRESTAVI:

Predstava Sijaj je nastala v koprodukciji Vitkar zavoda in Cankarjevega doma. Skupaj z Brankom Potočanom so jo soustvarili: Jana Menger, Dušan Teropšič, Sebastjan Starič in Tina Janežič. V njej nastopajo še plesalke Veronika Valdes, Tini Rozman, Enya Belak in Tamara Polanc ter plesalke na tkanini Lucija Adamič, Kristina Martinc, Rebeka Vegelj, Katja Pavlović, Nina Grguraš, Lana Mihelčič in Nina Bučuk.

Dramaturgija: Andreja Kopač Avtor glasbe: Marko Brdnik Avtor lutke: Silvan Omerzu Izvajalca glasbe: Marko Brdnik in Marko Lasič Oblikovanje svetlobe: Tomaž Štrucl Manipulacija zvoka: Jure Vlahovič Video: Petra Hrovatin Stilistka: Barbara Stupica Foto: Tit Filipovič

Gledališče kot tako je lahko prostor za vsakogar, ki išče svojo obljubljeno deželo. »Kovček, dežnik ter nekaj denarja v skrivnem žepu suknjiča. V kovčku spomini na dom; žepna biblija, pisemski papir in fotografije staršev …«

Sto let po Kafkovi Ameriki je svet skurjen, amerikaniziran, neusmiljen, a gledališče še vedno obstaja in omenjeno delo mu ponuja več situacijskih, diskurzivnih in gibalnih nastavkov, ki so lahko tako raznovrstni kakor kafkovska poetika. Tako groteskna, tako natančna, a hkrati tako preroška in resnična. Pri tem gre za ujetje sveta v zanko, iz katere ne vidi rešitve.

Predstava temelji na prehojeni poti posameznega umetnika. Skozi skupino se je v dvajsetih letih sprehodilo veliko plesalcev, igralcev, glasbenikov, cirkusantov in performerjev, ki so ji dodali vsak svoj delček mozaika. Tako se je gradila skupina Fourklor in kalili posamezniki v njej. Vsak od njih prinaša neko svojo posebnost.

Predstava traja 55 minut brez odmora.

Komentarji