Sem počen odvisnik. Ni mi pomoči. Ko zagledam CRACK moja dejanja postanejo nerazsodna. Iz ust mi padajo različni medmeti stila oooo, uh, uau in podobno. Roke so potne, noge tresoče in dihanje pospešeno. Nič me ne more ustaviti. Priznam, počen odvisnik sem.

Leta 2011 sva s Kristianom obiskala ZDA, kjer se cedita med, mleko in POČI. Takratna ameriška zgodba me je pustila navdušenega. Vedel sem, da bo potrebno kmalu nazaj. Vsake toliko časa sem v roke prijel vodniček iz Indian Creeka in glava je bila ponovno polna idej ter navdušenja nad počmi. Seveda, sem in tja kakšno poč srečaš tudi na drugih potovanjih in odpravah, vendar takšne količine idealnih “spliterjev” kot v Indian Creeku ne najdeš skoraj nikjer drugje na svetu.

Letošnjo jesen sem ponovno odletel preko luže. Del svojega navdušenja sem prelil na Timona, priključila sta se nama še Peter in Jernej. 1. oktobra 2014 smo se usedli na letalo in odleteli v Las Vegas. Na sporedu je bil mesec plezanja puščavskih poči. Za razliko od prejšnjega potovanja, je bil tokratni “trip” malo manj ciganski. Prvi “jet lag” smo premagali s spanjem v Las Vegasu, se naslednji dan oborožili s hrano (Peanut Butter iz Trader’s Joesa je obvezna oprema) in se odpeljali v državo Utah. Pokrajna je bežala mimo in proti večeru smo že spali zaviti v spalnih vrečah blizu Moaba. Naslednji dan smo natočili vodo, poslali zadnji SMS v civilizacijo in odšli v Indian Creek.

Vrnitev je bila navdušujoča. Prvih nekaj “džemov” je bilo še nerodnih, toda z vsakim dnem je bilo bolje. Spali smo v free campingu Creek Pasture. Iz dneva v dan se je ponavljalo odlično zaporedje jutranjega vstajanja, basanja z zajtrkom, čakanja v vrsti na WC, vožnja do sektorja, dostop s 40 cami na hrbtu, tuljenje ob estetskih linijah, izbiranje primerih camov (prve dni vedno vzameš kaj napačnega), “tejpanje” rok (kdaj pa kdaj smo ta korak tudi spustili), prva poč, druga poč, tretja poč, jest, četrta poč, jest, peta poč, lulat, šesta poč, zmatran, pakiranje camov, sestop do avta, vožnja v camp, kuhanje večerje, druženje in spoznavanje novih počenih navdušencev, gledanje zvezd, bepanten na roke, smrčanje v topli spalki.

En dan se pojavita Mery in Sara, ki sta svoj plezalni trip začeli v San Franciscu ter preko Tuolumne Meadows, Yosemitov, Red Rocksov in Ziona prišle v Indian Creek. Nekaj dni plezamo skupaj in si izmenjujemo zgodbe. Pojavita se tudi Milena in Miha, ki sta na poti že od začetka avgusta. Sem pa tja je potrebno tudi počivat. Takrat spanje iz 10 ur podaljšaš na 13. Bereš knjige, hodiš po slacklinu, spucaš came, se potepaš po puščavi, narediš streching, greš v mesto po vodo ali se švercat pod tuš, greš kupit hrano, si ogledat katerega od bližnjih parkov ali preprosto gledaš v zrak. Predvidenih 12 dni Indian Creeka smo raztegnili na 18, toda vseeno je bilo premalo. Ostalo je še precej nepreplezanih projektov, offwithov ki bi jih želeli poskusiti in sektorjev, ki jih nismo obiskali. Toda tu nismo zadnjič, zato se mirne vesti premaknemo v Zion.

Visokoleteče plane iz zadnjega obiska je malce zbila naraščajoča utrujenost. S Timonom sva realizirala dve večraztežajne smeri Plan B in Moonlight Buttress. Nekaj utrujenosti, nerodnosti in neizkušenosti je botrovalo, da se ego ne more hvaliti s povsem prostimi vzponi, toda na koncu šteje le zgodba. Stene v Zionu so res čudovite. Enkrat smo plezali tudi v Kolob Canyonu, kjer je sicer na voljo le 6 smeri, toda te so nekaj posebnega. 40 m zelo previsnih smeri v peščenjaku sredi čudovite narave je noro doživetje. Zadnjih nekaj dni smo plezali v Red Rocksih blizu Las Vegasa. Telo je bilo že vidno utrujeno, toda glava je hotela še. Po vseh teh trad smeri je za spremembo precej prijetno vpenjati svedre. S Timonom sva se zadnji dan spravila v daljšo smer po imenu Claud Tower. Plezarija je bila odlična, ob sestopu pa naju je pričakal čudovit sončni zahod.

Mesec je minil mnogo prehitro. Treba je bilo domov. A smisel potovanj ni le trajanju in smereh, ki jih preplezaš ali krajih, ki jih obiščeš. Potrebno je iti domov, da lahko spet greš. Z vsako izkušnjo postaneš drugačen človek. In to v sebi nosi smisel. Sem odvisnik. In hočem še.

Dave

 

Se vidimo v sredo, 17. decembra 2014, od 19. ure dalje, v Grif baru. Vsak svoj vidik ameriške zgodbe vam bomo preki slik in video posnetkov predstavili Miha in Milena Praprotnik, Marija Jeglič in Sara Jaklič ter David Debeljak, Timon Leder, Peter Juvan in Jernej Arčon. Vabljeni!

Komentarji