Prosti spis po vprašalniku =)

Na plezanje sem naletela precej nepripravljena na tečaju za alpinistično pripravnico. Takrat sem še mislila, da sem po duši hribovka. Na prvo plezalno potovanje smo šli v Finale Ligure, takorekoč direktno iz zimske ture na Gran Paradiso. Bilo je že proti koncu zimske sezone, precej toplo in plazovito. Iz tega polstaljenega sveta smo potem ‘uleteli’ pod plezalne stene. Malo smo plezali, dolgo spali, dobro jedli in delali jutranjo jogo, kot smo nekateri takrat rekli počitku po zajtrku. Kasneje je prišla motivacija, malo več fokusa, kakšen trening več in kakšen žur manj. Zdaj vem, da sem v resnici bolj frikica. Seveda, poleg vseh drugih identitet, ki se vrtijo okoli službe, prijateljev, nekaj kulture, kreative, predvsem pa kupa neprebranih knjig. Ta poskus multiplih življenjskih slogov je najbrž tudi razlog , da se mi v 6c še vedno pošteno tresejo noge. Sicer je to tudi moja najtežja preplezana ocena. Tega, da so jo Turki iz Geyikbayiri-ja kasneje baje spremenili v 6b, raje ne opevam. Bolj spomina vredni so vsi zabavni trenutki, ki jih, zlasti z nekaterimi člani plezalne druščine, zelo zavzeto nabiram. Ponavadi ravno na potovanjih. Težko bi rekla, katerega izmed njih sem si najbolj zapomnila. Vsako pač nosi svoje zgodbe in ima svoj karakter. Vedno pa se mi zdi, da me najboljše še čaka. Tako kot 7b. In tako kot leto dni prostega časa, ko se bom preselila v šotor in še enkrat prebrala Neskončno lahkost bivanja. Filmov pa ne bom gledala, ker od njih počasi dobivam štirioglate oči.

Kaj je tvoja glavna motivacija za delo inštruktorja/ice?

Rada imam otroke.

In zakaj plezanje?

Ker me stalno opominja, da je vztrajanje v coni ugodja, recept za stagnacijo.

Tina je diplomirana sociologinja. Poučuje najmlajše plezalce.

Vadbe in skupine

Komentarji